Korenine / Origin / Herkunft

NOVA SPOZNANJA O VENETIH KOT PREDNIKIH SLOVENCEV

Vojislav P. Nikčević
Filozofski fakultet, YU 81400 Nikšić, Črna Gora

Epohalno pomembnost ne samo za slavistiko in slovenistiko, temveč za evropeistiko nasploh, imajo odkritja Jožefa Šavlija, Mateja Bora in Ivana Tomažiča o Venetih (Venedih, Vendih, Vindih...) kot najstarejših prednikih Slovencev, ter o venetskem jeziku (venedskem, vendskem, vindskem) kot praizvoru in prototipu praslovanskega jezika, ki so objavljena v njihovih referatih in v njihovih knjigah.(1) Pred njimi so v slavistiki in slovenistiki običajno trdili, da so Slovani kot predniki Slovencev na področju Alp prisotni šele od VI. stoletja naprej, ter da se je slovenski jezik kot naslednik praslovanskega jezika na tem področju razvil v srednjem veku, torej sta oba brez avtohtonih jezikovnih in narodnih korenin v daljni preteklosti. Odkritja teh treh avtorjev so premaknila spoznanja o slovenskih koreninah v zgodovino in sežejo do začetkov antike.
Obzorja spoznanj so s tem odprli do neslutenih razmerij. To je izzvalo odpor, pa tudi gonjo proti njim kot kritikom uradne znanosti, s strani dogmatizirane slovenistike, posebej na področju zgodovinopisja, arheologije in monogenetsko (monocentrično) obremenjenega zgodovinskega jezikoslovja.
Neodvisno od tega in temu nasprotno pa posamezni nevtralni in z ničemer obremenjeni vodilni evropski slavisti sprejmejo opisana spoznanja ter jih zastopajo kot znanstveno resnico. Tako je francoski zgodovinar slovanskih civilizacij Françoa Conte s Sorbone 1986 (v srbskem prevodu 1989) objavil v dveh zvezkih monografijo o Slovencih, kjer se opira na dela navedenih avtorjev s katerimi se je posvetoval.(2) Na začetku prvega dela monografije je pokazal na trditve Jordanisa, zgodovinarja Gotov v knjigi Zgodovina Gotov (De rebus Gothicus), o Venetih (Sklavinih, Antih) kot o pripadnikih iste etnične skupnosti. V njej podaja oris pričanja latinskega pisatelja Kasiodora (približno 480–575). Rezultate svojega raziskovanja je strnil v naslednji ugotovitvi: »Sredi prvega tisočletja so Slovane zahodno od njihovega prvobitnega teritorija imenovali Venedi, južno Sklavini in vzhodno Anti«.(3) Razen ostalih so to trije sinonimi naziva za isti etnikum in jezik – slovansko etnično in jezikovno skupnost na evropskih tleh.
Navedene knjige Mateja Bora, Jožefa Šavlija in Ivana Tomažiča so imele močan odmev v evropski znanstveni javnosti, pomagale so rušiti predsodke o zgodovini Slovencev in Slovanov ter so prinesla spoznanja o Slovencih kot o potomcih Venetov in o slovenščini kot naslednici venetskega jezika. Zaradi časovne omejitve trajanja referata, bom podal samo nekatere odmeve njihovih spoznanj etnogenetičnega in jezikoslovnega značaja, po obsegu dvakrat večji referat pa bo objavljen v eni naslednjih številk revije Hrvatska obzorja, časopisa Matice hrvatske iz Splita.
Ob spoznanjih Mateja Bora, Jožefa Šavlija in Ivana Tomažiča, sem v zgodovini (monografiji), ki obsega okrog 1100 strani formata B5 v dveh zvezkih, opozoril tudi na prazačetke nostratičnih, indoevropskih, ter v tem okvirju novih sestavin slovanskih in v tem sklopu tudi slovenskega jezika. Spoznanja so v nasprotju z mladoslovničnim pristopom in temeljijo na zgodovinskem jezikoslovju tega jezika, na strukturalističnem pristopu ter njegovi jezikoslovni metodologiji.
Glede na to, da spremembe v svetu elementov, ki ustvarjajo jezike, izhajajo iz življenja, da jih povzročajo že od prazačetka medsebojno različni in spremenljivi odnosi, v katerih nastopajo glasovi ob govorjenju njihovih predstavnikov v vsakdanji komunikaciji, padajo temeljni zametki vseh nostratičnih in indoevropskih jezikov zaradi njihovega naravnega, podobnega organskega nastajanja in zaradi sorodne artikulacije njihovih glasov v čas nastajanja in razvoja njihovega prajezika. V to smo se prepričali z rekonstruiranim fonološkim sistemom nostratičnega prajezika,(4) kjer so vidna določena sovpadanja in zelo podobni  sistemski elementi v indoeropskih jezikih.(5) Takšne vrste identičnosti ali podobnosti ne morejo biti slučajne.
Enako velja za vse slovanske jezike. Jedra njihovega nastajanja v temeljnih sistemskih strukturah se pokažejo že v času preden so se Indoevropejci začeli preoblikovati v Praslovane.
Podrobneje velja, da v vsakemu delu praslovanskega jezika, tudi v času ko so stari Slovani živeli v svoji pradomovini, zaradi njihove še ožje, bolj sorodne etnogeneze in glotogeneze, vsi bodoči slovanski jeziki kot njegovi nasledniki v bistvu nadaljujejo s samooblikovanjem.
Tako znani nemški slavist Reinhold Trautmann, v svojem registru slovanskih onomastičnih nazivov v Oblabju, rekonstruiranih v srednjeveških latinskih in nemških izvirih, po plasti B, Erschlossene slavische Namen und Wörter, določa plast C, Zum Vergleich herangezogene Namen und Wörter  v naslednjih nostratičnih, indoevropskih in slovanskih jezikih: 1. Polnisch, 2.Tschechisch und Slovakisch, 3. Kaschubisch und Slovinzisch, 4. Sorbisch, 5. Polabisch, 6. Serbokroatisch und Slovenisch, 7. Bulgarisch, 8. Griechisch – Slavisch, 9. Russisch, 10. Ukrainisch, Weißrussisch, 11. Baltische Sprachen, 12. Germanische Sprachen.(6) Podobno je tudi drugje.
Ta stališča imajo ustrezno potrditev tudi v venetskem jeziku, najstarejšem do sedaj znanemu prototipu  praslovanskega jezika, neposrednemu predniku slovenskega jezika, zapisanem v venetski pisavi na atestinskih slovničnih tablicah v severni Italiji, kot tudi v ostalih spomenikih. Nekateri avtorji so prepričani, da so nastali v času med V in I stoletjem, drugi med IV in I stoletjem, tretji pa med III in I stoletjem pred Kristusom.(7) Naziv Veneti, Ven(e)di, Vinti, Vindi  in podobno, kot istoznačnice, so označevali Praslovane, nastanjene na področju ob Visli ob obalah Baltiškega morja. Odtod so se preselili na območje vzhodnih Alp in v območje vzhodnih obal Jadranskega morja okrog leta tisoč pred našim štetjem. To je njihovo najstarejše tuje ime, ki je nastalo iz določenih sinonimov samostalnikov z osnovo ven-, vin- itn. v vrsti zahodnoevropskih neslovanskih jezikov v izvirnem pomenu »naseljenci morske obale«. Od osnove slovanskega samostalnika slov –(o) »beseda« in neslovanske osnove ven(e) – (ti, di) je nastal kasneje lik Slovanov z izvirnim pomenom »prebivalci morske obale, ki govore (slove)(8) med seboj«. Podobno so izvedena tudi druga slovanska imena, različna po izgovoru grafeme jat (ě).(9)
S temi mojimi spoznanji soglašajo tudi rezultati proučevanja hrvaškega slavista iz Zagreba dr Bora Pavlovića. V delu o Resenih, Retih, Venetih, Ilirih in Protoslovanih najprej postavlja temeljno vprašanje: »Ali so Veneti Itali, Kelti ali Iliri?« Odgovor na postavljeno vprašanje podaja na koncu svojega dela, ko poudarja, kot je večkrat napisal v glasilu Naučna misao, da soglaša s slavistom in književnikom Matejem Borom in z drugimi avtorji »da ne more a limine in a priori zanikati prisotnost praslovanskega elementa v delu (venetskih – pr. V.P.N) tekstov, ker je to razvidno že na prvi pogled v družinskih odnosih (ata, ama, sin, šer, ćer, član), v osebnih in svojilnih zaimkih (mi, mini), samostalnikih (ćup, cena, hujšina, kalež, kaližna, mač, mlaća, sić, suđ, seian, supele, tajna, tur, žara, žilc), pridevnikih (cel, cenij, hudi, malena, vel), glagolih ((j)avlje, leniaci, mulvani, se uradi, zval se), kot tudi v nizu osebnih imen«, kot je »znani kipar Vulka iz Veja, haruspex Vulkac, Porsena (Prosen)« – torej v opaznem deležu.(10)
Ko se podatki Bora Pavlovića povežejo s trditvami Stjepana Pantelića o prisotnosti Venetov tudi v Italiji, ni dvoma, da je venetski jezik praslovanski. To potrjujejo tudi navedene Pavlovićeve pojavne oblike v starodavnem ter Pantelićevi primeri v sodobnem vendskem (sorbskem)(11) jeziku. Temu kar Pavlović »opaža, da so v pogosto nerazumljivi mešanici prisotne slovanske primesi«,(12) se ni treba čuditi, ker je znano da je italijanskih narečij zelo veliko »in da so zelo različna, ker izvirajo od različnih plemen in narodov, ki so osvajali Italijo v predrimski dobi, kakor tudi od barbarskih osvajalcev v Srednjem veku.(13) Tudi Rikard Simeon v istem slovarju atribut venetski tolmači kot stari, izumrli jezik venetske province (v Severni Italiji), nekateri ga imajo za italijansko narečje, drugi pa za ilirsko. Obstaja okrog 200 venetskih napisov v etruščanski pisavi, ki izvirajo iz VI - I stoletja p. Kr. Venetski jezik je treba razlikovati od beneškega; čeprav je venetski včasih tudi sinonim za beneški (mletački).(14) Kakorkoli že, na prvi strani istega slovarja se ta dvom razreši s pravim tolmačenjem atributa venetski kot sopomenke za »slovanski jezik; z njim v Lužicah (pokrajina v Vzhodni Nemčiji) govorijo Slovani, ki so, ne glede na z Nemci pomešano življenje, ohranili svoj jezik. Bolj podoben je češkemu in poljskemu kot srbskemu. Iz dokumentov XVI stoletja je razvidno, da je celo področje govorilo slovanski jezik. Do ponovne književne obnove vendskega (to je lužiškosrbskega oz. sorbskega) jezika je prišlo v XIX in XX stoletju«.(15)
To se ujema ne le z malo prej omenjenimi Pantelićevimi podatki o sodobnem  vendskem jeziku, temveč tudi s trditvijo hrvaškega jezikoslovca Dubravka Škiljana, ki piše, da se v Lužicah (Nemčija) med mestoma Cottbus in Bautzen govori lužiškosrbski, oziroma sorabski ali vendski jezik.(16)
Bor je v delih o Venetih kot praslovanskih prednikih Slovencev na več mestih opozarjal na vrsto lingvističnih vzporednic med baltskim letonskim ter slovenskim jezikom kar pomeni, da je njihova pradomovina na evropskem severovzhodu. Jaz sem še pred tem v študiji o Venetih in Slovencih strnil: »Predstavljeni etimološki razvoj pojmov Venedi, Anti, Slov-veneti in Slovene, ter vsa z njimi povezana arheološka, historiografska, etnološka in jezikoslovna odkritja govorijo v prid drugemu osnovnemu sklepu o tem, da so se Slov – veneti kot neposredni predniki bodočih Slovencev že okoli leta tisoč pred K. preseljevali s porečja Visle in severne obale Baltika v območje Alp, v današnjo Slovenijo, Severno Italijo, Avstrijo in na Madžarsko«.(17)
V prid severovzodni pradomovini govori tudi akademik Dalibor Brozović, ko v enciklopedijski enoti(18) izjavlja, da ima vrsta južnoslovanskih leksem  vzporednice v baltskih jezikih (zato je verjetno, da je pradomovina južnoslovanskih prednikov bila v neposredni soseščini baltskih plemen). S tem se ujemajo tudi rezultati mojih raziskav, ki se nanašajo na etnično in jezikovno poreklo Slovencev z evropskega severovzhoda, ki jih navajam v citirani slovenski študiji.(19) Vse to potrjuje sklep A. Belića v enciklopedijski enoti: »Odtod se, po mojem mnenju, lahko sklepa, da je čakavska govorica bila svojčas (pradomovinsko), bližja štokavski kot pa kajkavski govorici (štokavsko na vzhodu, čakavsko – zahodno od štokavskega, kajkavsko najbolj zahodno). Ta središčni položaj čakavskega narečja med kajkavskim in štokavskim se lahko potrdi tudi z drugimi lastnostmi starejšega datuma.(20) To nadalje pomeni, da slovanski predniki današnjih Srbov (od lat.  servi = grški serbi (sebri) »odvisni ljudje, podložniki«), večinoma izvirajo s prostorov od zgornje Visle do Labe – Saale (na Poljskem). Ob njih, a bolj jugovzhodno (na Poljskem) so bili štokavski predniki sedanjih Hrvatov (od grš. hóra »zemlja«), bolj zahodno od S(e)rbov čakavski H(a)rvati, ter zraven njih v bližini Baltiškega morja kajkavski slovanski predniki sodobnih Slovencev.(21) To je njihova najožja pradomovina.
Ekavski del štokavskega diasistema S(e)rbov kot predizvir in prototip bodočega srbskega jezika se je v glavnem širil na severovzhodni Poljski, Litvi in Belorusiji. Bil je v organski in prostorski zvezi z beloruskim ekavstvom. Severozahodno od njega je bil ekavski kajkavski del h(o)rvatskega, še bolj zahodno ekavski del slovenskega kajkavskega dialektskega sistema kot organska in prostorska celota, od katere bosta v novi domovini nastali kajkavsko narečje hrvatskega in kajkavski govor slovenskega jezika.(22)
V drugem mojem delu(23) je zapisano, da so bili na jugozahodu Poljske zraven ikavskih štokavskih Hrvatov, ikavski čakavski H(a)rvatje, na severozahodu Poljske pa so ob štokavskih ekavskih S(e)rbih nad čakavci prebivali ekavski kajkavci kot etnična in jezikovna organska celota, od katere bodo na Balkanu nastali kajkavski Hrvatje in Slovenci, ter kajkavsko narečje hrvatskega jezika ter slovenski jezik. Do danes nihče tega ni niti poskušal zanikati.
Hrvatski zgodovinar Stjepan Pantelić v knjigi o hrvatski krstilnici piše večkrat o Vendih, oziroma Venetih kot Slovanih. Tako pravi, da se na Bavarskem niso zadržala posebna znamenja Hrvatov. Govori o Slovanih, oziroma Vendih v času Karla Velikega, kot o mainskih in radancskih Vendih.(24) Naveže se tudi na očeta zgodovine Herodota (490 – 425/420), ki govori, da so najstarejši narod na zgornji Donavi bili Kelti, na srednji in spodnji pa Skiti, pod njimi pa Eneti, oziroma Veneti ali Slovani.(25) Navaja tudi zgodovinarja Franja Račkega, ki je enakega mnenja, da so ilirski Veneti bili Slovani.(26)
Teorijo o avtohtonosti Slovanov na Balkanu(27) potrjuje tudi črnogorski akademik Radoslav Rotković. V Komentarju ob prvi izdaji knjige(28) izjavlja, da je bil v stiku s slovenskimi avtorji, ki so se ukvarjali z vprašanjem praslovanskih Venetov – z dr Jožkom Šavlijem, Ivanom Tomažičem in Matejem Borom. Komentar začne kronološko z vprašanjem Praslovanov, Etrurcev in Venetov, kot tudi z uganko najstarejše pisave. Trdi, da je še pred objavo knjige Odkod so prišli predniki Črnogorcev imel vrsto člankov z naslovom Slovanski krogi in mi v njih,(29) ki so zbujali pozornost prof. Radivoja Pešića in Mateja Bora. S konkretnimi jezikoslovnimi podatki zavrača selitve Slovanov z juga na sever in trdi, da so se ti avtorji spopadali z ustaljenimi mnenji, da pa je on njihova mnenja sprejel ter brez predsodkov kritično ocenjeval. V nekih vprašanjih (o Venetih kot Slovanih), so bile naše raziskave skladne – dodaja akademik Rotković, ko se sklicuje na Bora.(30)
Tudi Stjepan Pantelić je v knjigi namenjeni Slovanom v srednjem Podonavju, ki izide v jeseni leta 2001, naredil veliki znanstveni prodor v zgodovinskem gledanju na Venete. V njej dobesedno trdi: »Veneti, kot tudi Liguri so najstarejši slovanski narod v Evropi, še pred Indoevropejci. O njiih prvič govori Homer v času Trojanske vojne, ko so leta 1184 leta pr.Kr. prišli v Trojo iz  Panonije in se pri antičnih avtorjih imenujejo Panoni«. Ugotavlja, da so se odtod razseljevali v treh skupinah, v Italijo, Dalmacijo in v Francijo. Pantelić nadaljuje: »Venedi, ki se omenjajo v I. st. po Kr. v Gdanskem zalivu (sinus Venedicus) ter na zgornji Visli, katere so okrog leta 150. po Kr. izrinili Goti, so najmlajši Slovani, ki so pod pritiskom Keltov prišli iz Panonije že v 3. st. pr. Kr., nato pa pod pritiskom Rimljanov v I. st. pr. Kr, ter v I. st. po Kr.«. Morda so se odtod vračali kot iz prehodne postaje.
S. Pantelić prinaša v prid teh, za znanost daljnosežnih spoznanj, razen zgodovinskih tudi naslednje arheološke dokaze: »Venetom se pripisujejo predzgodovinske arheološke kulture kolišč ter kulture jantarja, ki sežejo v mlajšo kameno dobo po 5.000 pr. Kr., kot tudi kultura žarnih grobišč, ko so mrliče sežigali ter shranjevali pepel v žare, ki so jih postavili v jame do 50 cm pod zemljo. Ravno te kulture potrjujejo prisotnost Venetov pri vseh slovanskih narodih jugovzhodne Evrope. To pa je dokaz, da se v jugovzhodno Evropo niso priselili, temveč so v njej autohtoni«.(31)
Čeprav Pantelić ni prinesel nobenih jezikoslovnih dokazov v prid srednjega Podonavja kot pradomovine Slovanov, sem kot recenzent njegove knjige za jezikovna vprašanja zaradi teh trditev prepustil zgodovinarjem in arheologom, da dajo končno besedo, jaz pa sem pogojno priporočil knjigo za tisk.
Knjiga je nedvomno pomemben prispevek k splošnemu in posebnemu spoznanju o Slovanih, saj je avtor razrešil vrsto dvomov in neznank o njih (v zvezi z Veneti), kar je pomembno za nadaljnje raziskave o njihovi najstarejši pradomovini. V njej opozarja na prisotnost Venetov kot Slovanov v pradavni zgodovinski retrospektivi v Panoniji, Italiji, Troji, Galiji, na Baltiku, Istri, Liburniji, Japodiji, Dalmaciji, Dardaniji, na reki Moravi in v Karantaniji.
Glede na to, da sem zgodovinar jezika in književnosti, se za razliko od njega, zame kot jezikoslovca pradomovina Slovanov še naprej nahaja na evropskem severovzhodu, tam kjer so prisotni praizviri in prototipi južnoslovanskega ekavskega in ikavskega jezika – slovenskega, hrvatskega, bosanskega, srbskega, makedonskega in bolgarskega. Ijekavska govora hrvatskega jezika, to je črnogorski in dubrovniški, izvirata iz evropskega severozahoda, iz Oblabja – Obmorja vzhodne Nemčije kot pradomovine prednikov Črnogorcev in dubrovniških Hrvatov.
V zvezi s tem Belić poudarja, da so bili predstavniki praslovanske skupnosti »gledano z etnografskega vidika, na ozemlju severno od Karpatov, vzhodno od Visle ali Labe, do slapov srednjega Dnjestra, na severu do številnih jezer med Prusko in pritoki Nareva in Pripjata, torej na vzhodnem delu današnje Poljske, južnem delu Belorusije in severnem delu Malorusije (Ukrajine)«.(32)
S. Pantelić nadalje  podčrta: »Venetov v Karantaniji ni nihče omenjal kot prednike Slovencev, za to sta gotovo najbolj zaslužna slovenska znanstvenika J. Šavli in M. Bor«. Sprejema tudi to, da so Veneti, po navajanjih Šavlija in Bora »praslovanski narod, nosilci kulture žarnih grobišč«, vendar se ne strinja z njima »da so se Veneti okrog leta 1200 pr. Kr. preselili iz srednje Evrope, iz lužiške kulture v jugovzhodni Nemčiji, ker so bili nosilci te kulture Veneti in Panoni iz Obdonavja. Predniki Slovencev so dosti starejši na današnjem slovenskem ozemlju, kot je kultura žarnih grobišč, ki šteje nekje 2500 let pr. Kr.«.(33) S tem poskuša Pantelić dopolniti stališča Šavlija in Bora v delu, ki se nanaša na priseljevanje Venetov kot praslovanskih prednikov Slovencev, zavzemajoč se za avtohtono etnogenezo Slovencev na dosti širšem prostoru vzhodnih Alp od tega, kar Slovenci zasedajo danes. Proti temu so jezikovni razlogi, medsebojni lingvistični odnosi južnoslovanskih in vzhodnoslovanskih jezikov ter baltoslovanske jezikovne skupnosti, ki je obstajala na evropskem severovzhodu.(34) Med drugim tudi sam Stjepan Pantelić navaja trditev J. Šavlija in M. Bora v prid temu, da je bila pradomovina Venetov med Baltiškim morjem in rekami Visla, Donava in srednji Dnjester,(35) kar pomeni na evropskem severovzhodu. S Pantelićem pa se strinjam v tem da se naziv Veneti ali Wendi ne nanaša samo na zahodnoslovansko etnično skupnost (ki je prispela z evropskega severovzhoda), kakor trdita Bor in Šavli,(36) ker je to v soglasju z lokacijo njihove pradomovine, temveč tudi na vse Slovane jugovzhodne (pa tudi srednje) Evrope, torej na vzhodu, zahodu in na jugu.
Kot je razvidno iz navedenih najnovejših spoznanj, lahko z gotovostjo sklepamo, da so bili Veneti resnično pradavni predniki Slovencev. To ime se v virih in literaturi pojavlja ne le kot Anti, Venedi, Vendi, Vindi, Eneti, temveč tudi v drugih oblikah kot so Veneli, Venoni, Venosti, Venetani, Vindelici, Venoneti in podobno. Vsem navedenim imenom so lastni praslovanski evropski etnosi v globoki zgodovinski retrospektivi kot imenskim različicam praslovanskega, pa tudi drugih neslovanskih jezikov in pisav, s katerimi so zapisani v različnih virih. S temi imeni je v njih določen tudi praslovanski jezik z različnimi evropskimi pisavami.
Pradomovina Venetov kot prednikov Slovencev je bila na evropskem severovzhodu – ob Baltiškem morju, oziroma na prostoru baltoslovanske etnične in jezikovne skupnosti, bližje praslovanskemu jeziku. Odtod so se že v antičnem času razseljevali na sever, na zahod in na jug. Od njih izvirajo vsi slovanski narodi in jeziki, s tem tudi slovenski narod in jezik. Izjemen prispevek temu so dali Matej Bor, Jožef Šavli in Ivan Tomažič. Zaradi tega so prav gotovo pionirji, ki so odprli široka spoznavna obzorja znanosti.
Njihova določitev Venetov kot Praslovanov ter venetskega jezika kot praslovanskega moti v slavistiki in slovenistiki tradicionalno monogenetski (monocentrični) mladoslovničarski pristop, ki je v zgodovinskem jezikoslovju in v primerjalni slavistiki zelo »pomladil« slovenski ter ostale slovanske jezike. Šele takrat, ko bodo ta monogenetski pristop zamenjali s strukturalističnim pristopom, ki omogoča, da se s pomočjo nostratskega jezika tja do njihovega prajezika pregledajo poligenetsko (policentrično), bodo spoznanja o Venetih kot o daljnih prednikih Slovencev ter o venetskem kot pradavnem praizviru in prototipu slovenskega jezika postala docela razumljiva in sprejemljiva. Potrebna je revizija tradicionalističnih zgodovinskih in primerjalnih spoznanj v slovenistiki in slavistiki, ki temelje na mladoslovniškem, mehanično in statično pojmovanem skokovitem razpadu glasov kot psihofizičnem, oz. psihofiziološkem pojavu.
Sodobna zgodovinska znanost jezikov temelji na strukturalističnem medsebojnem odnosu stalno spreminjajočih se glasov v govorici kot sistemu znamenj v jezikih, na notranji fonetski (artikulacijski), ne pa na formalni zunanji, s tujimi in neprimernimi pisavami (grško, latinsko, staroslovansko in nemško) izdelani rekonstrukciji njihove zgodovinskosti šele od srednjega veka naprej. Ko bo to narejeno, bodo nova spoznanja zasijala v polnem sijaju.

Viri in opombe

Abstract
Immediately after presentation of the theory by Matej Bor, Joško Šavli and Ivan Tomažič (1985), which claims that the Venets (Vends, Vinds) are the ancestors of the Slavs (including Slovenes) and that the Venetian language is the original source and prototype of the Preslav language, I supported this theory. The theory was published in several works that had ethnogenetic, etymological and historical South-Slav character in Slovenian, Montenegrin and Croatian publications. From the very beginning I inclined to this theory. That is the reason why three of my works (two are shorter and one is a detailed dissertation) were published in the book Z Veneti v novi čas. Odgovori – Odmevi – Obravnava (Anthology 1985-1990), edited by Ivan Tomažič (Ljubljana, 1990). This anthology about the Venets had a great influence on the European scientific public.
In this dissertation I include some new information about the Venets, the ancestors of the Slavs and the Venetian language (the original source of the Pre-slav language) in broader European context, which are also included in the books the French historian of the Slav’s civilization Francis Kont from Sorbonne, Paris; then the books of the Croatian scientist and writer Boro Pavlović from Zagreb; the books of the Montenegrin onomastician and academician Radoslav Rotković from Herceg-Novi; the books of the Croatian historian Stjepan Pantelić from Mainz (Germany) and in my lingual works published after the year 1990.
Venets as the ancestors of the Slavs and their language as the original source of the Slavs language can be seen in the relationship of the pre-homeland of the Old Slavs ethnic community in the European North-East, and new homeland in today’s Republic Slovenia. It seems comparatively in relation to the other South-Slavs nations: the Montenegrins, Serbs, Croats, Bosnians/Moslems and their languages.