LADINCI – POSLOVENJENI ITALIDI

Lucijan VUGA

 

Ključne besede: Indoevropejci – teorija kontinuitete  – Ladinci – Veneti – Slovenci

Key words: Indoeuropeans – Theory of continuity (TC) – Ladinians – Veneti – Slovenians

 

 

Abstract

Ladinians – Slavized Italides

During last years among different theories of the Indoeuropeans' origin is in the limelight the Theory of continuity (TC), which is supported by archaeologist Colin Renfrew, prehistorian Marcel Otte, paleolinguist Mario Alinei, Xaverio Ballester, Herbert Kühn etc.

Mario Alinei, emeritus of the University of Utrecht (professor from 1959 to 1987), co-founder and first president of the »Atlas Linguarum Europae«, founder of the journal »Quaderni di semantica«, author of numerous scientific books etc., in his huge work (about 2000 pages) »Origini delle lingue d'Europa« in chap. La Ladinia: un'area italide slavizzata (II, page 739) wrote and showed by means of linguistic, archaelogical, ethnological and other arguments (II, page 750): »…in the most modest variant…during the 3rd and 2nd Millenium B.C. … metallurgists from Slovenia immigrated in south Alps valleys of Grigione [Graubünden, Swiss canton] couldn't be no others than only south Slavs…likely Slovenians…who overlayed people of the italidic origin southward of the eastern and central Alps…« (translation L.V.). In this case Alinei is leaning against Hugo Schuchart, he calls him one of the most original linguists of the 19th century, who wrote the book Slawo-Deutsch und Slawo-Italienisch (1884). Alinei also wrote down: »…one of the most absurd consequence of the traditional chronology is ''the arriving'' of Slaves no earlier than in historic times in enormous area where they actually are…«, and (page 196): »On the southwest of triangle Slaves always were neighbours of Italides in Dalmatia, in the area of southern Alps, and in Po plain larger than today, because it was not inundated so much by the Adriatic sea as is today…«.

Doyen of the Slovenian historians, the late academician Bogo Grafenauer, in the foreword of the booklet »Slovenska Koroška« (Slovenian Carinthia) (Znanstveni institut, Ljubljana, 1945) written together with dr. Jakob Sienčnik frankly stated: »The list of Slovenian toponyms in the Slovenian Carinthia …these still alive names demonstrate us that this territory is positively Slovenian. If we would deal with only dead Slovenian toponyms, which have been anyhow preserved, we couldn't restrict ourselves only to the actually Slovenian Carinthia, but we would have to follow them all over the eastern Alps as far as Danube and over Danube«. Eastern Alps cover the area from Slovenia to Italy and Swiss, to about the line from Lago Maggiore on the south to Zürich on the north, than follows Swabia-Bavarian plateau, and over the Danube there are Schwarzwald and Swabian-Jura (see f.i. Atlas sveta, MK, Ljubljana, 1979, pages 58-59). Therefore, Alinei and Grafenauer agree about geographical area, but they disagree about the historical period of the Slovenian presence in this territory. Grafenauer remains a follower of the late arrival, i.e. mediaeval immigration of the Slovenian ancestors into this area, whereas Alinei speaks in favour of soonest, prehistorical settlement. However, we have to repeat the Grafenauer's significant statement, cited in »Zgodovina Slovencev« (The history of Slovenes) (CZ, Ljubljana, 1979), where we can read in the chapter Prihod Slovanov (The arrival of Slavs) (page 94): »…in the history was put into force the opinion (underlined by L.V.), that the Slavs' old homeland was the area inside the Carpathians on the south, Baltic Sea on the north, Oder eastern river basin on the west and middle Dnieper on the east«. Grafenauer used the term 'opinion' and not 'proof, evidence, certainty' etc. And what is 'opinion'? It is a belief or judgment that rests on grounds insufficient to produce complete certainty.

The very known present-day archaeologist Colin Renfrew warns us in his book »Archaeology and language« (J. Cape Ltd., London, 1987 – Archeologia e linguaggio, Laterza, Roma, 1999), that actually there are even more historians who state that: »…there are no arguments in favour of languages migration. Demographic composition on the specific geographic areas remained in large scale unchanged in almost all cases…« (page 106), and  »Researchers from every specific geographic area maybe could learn from mistakes and new achievements of men who are working in other areas« (page 320), and finally »I've tried to proof…that till now hasn't existed any valid methodology which would bound known documentation of language research, i.e. historical linguistic with archaeology findings« (page 321). (Translated from Italian by L.V.)

In the light of the Alinei thesis about Ladinians based on TC, I have analysed over one thousand toponyms and oronyms in the eastern Alps area, which show high correlation with Slovenian etymology base. In spite of Alinei statement that Veneti from north Adriatic Sea were probably Italides we don't forget that Veneti in that remote time settled mainly the present Ladinian territory, so I may conclude, that my analysis indicates Veneto-Slovenian prehistory.

 

Korenine

 

NASPROTUJOČE SI TEORIJE

Med različnimi teorijami o izvoru Indoevropejcev je v zadnjih letih v ospredju teorija kontinuitete (TK), med njenimi vidnimi zagovorniki so arheolog Colin Renfrew, paleolingvist Mario Alinei, prazgodovinar Marcel Otte,  Xaverio Ballester, Herbert Kühn itd.

Mario Alinei, dolgoletni profesor (od 1959 do 1987) na univerzi v Utrechtu, soustanovitelj in prvi predsednik »Atlas Linguarum Europae«, ustanovitelj revije »Quaderni di semantica«, pisec vrste odmevnih znanstvenih knjig itd., v svojem najnovejšem obsežnem delu (skoraj dva tisoč strani) »Origini delle lingue d'Europa« v poglavju La Ladinia: un'area italide slavizzata (II, str.739 i.n.) piše in utemeljuje z jezikoslovnimi, arheološkimi, etnološkimi in drugimi argumenti: (II, str.750) »…v najskromnejši različici…[so] v 3. in 2.tisočletju pr.n.št. …metalurgi iz Slovenije priseljeni v južnoalpske doline in v Grigione [Graubünden, švicarski kanton] niso mogli biti drugi kot le južni Slovani…verjetno Slovenci…ki so prekrili ljudstva italidskega izvora na južni strani vzhodnih in osrednjih Alp…« (vsi prevodi L.V.). Pri tem se Alinei med drugim oslanja tudi na Huga Schucharta, ki ga imenuje enega od najizvirnejših lingvistov 19. st., avtorja dela »Slawo-Deutsch und Slawo-Italienisch« (1884). Še prej (str.183) zapiše: »…ena od najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije je: ''prihod'' Slovanov, nič prej kot v srednjem veku, na neskončno področje, ki ga danes naseljujejo…«, ter (str.196): »Na jugozahodu trikotnika so Slovani od vselej mejili z Italidi v Dalmaciji, na področju vzhodnih Alp in v Padski nižini na večji površini od današnje, ker je ni toliko poplavljalo morje…«.

 

Zanimivo je, kar nam sporoča duhovnik don Giovanni Antonio Barnabò (1684-1735), rojen v Valle di Cadore, ki je tam tudi dolgo župnikoval. Don Barnabò je napisal več del s področja zgodovine svoje ožje domovine, a v celoti se je ohranila le »Historia della provincia di Cadore« (ostalo se je porazgubilo), ki jo je ustvaril med leti 1729-1732, dasi je ostala v rokopisu in je zato le malo znana. Iz enega od redkih prepisov tega dela je znani jezikoslovec G.B. Pellegrini objavil v »Oronimi bellunesi« (ORO) nekaj poglavij, med katerimi je naslednji zapis (ORO 3, str. 27, prevod L.V.): »Če naj sedaj spregovorim o značilnostih ljudi v Valle di Comelico…Njihov jezik je zelo izkrivljen (op. Pellegrinija: zanimiva so opažanja o jeziku, ki nakazujejo posebnost in ohranjenost [konservativnost] narečja v Comelicu) in skorajda nerazumljiv, razen njim samim; saj je zlasti v nižjih slojih prebivalstva njihova italijanščina spačena, ker govore tri jezike; italijansko slabo, furlansko spačeno, slovansko (lingua schiavona; podčrtal L.V.) in nemško skupaj pomešano«. Od kod in od kdaj slovanščina v teh krajih? Cadore je področje severno od Belluna nad desnim bregom zgornjega toka reke Plave/Piave, medtem ko Comelico leži vzhodno od Puste doline (Pustertal, Val Pusteria) na zahodnem koncu Karnijskih Alp. Za Nemce pravi don Barnabò (str.15, op.): »Dell'invasione dei Tedeschi nel territorio cadorino del 1508« (O vdoru Nemcev na področje Cadora v letu 1508), kar kaže na njihovo zelo pozno naselitev v teh krajih.

Starosta slovenskih zgodovinarjev, pokojni akademik Bogo Grafenauer, se je v predgovoru knjižice »Slovenska Koroška« (Znanstveni institut, Ljubljana, 1945), ki sta jo napisala skupaj z dr.Sienčnikom, jasno izrazil, rekoč: »Seznam slovenskih krajevnih imen na slovenskem Koroškem…nam dokazujejo ta še danes živa imena, da je to ozemlje v resnici slovensko. Če bi šlo namreč samo za mrtva slovenska imena, ki so se nam na kakršenkoli način ohranila, se ne bi mogli omejiti na sedanjo slovensko Koroško, marveč bi jim morali slediti po vseh vzhodnih Alpah do Donave in preko nje«! Vzhodne Alpe pa segajo od Slovenije do Italije in Švice, nekako do črte od jezera Maggiore na jugu do Züricha na severu, od koder se do Donave razprostira Švabsko-bavarska planota, onkraj Donave pa sta Črni les-Schwarzwald in Švabska jura (primerjaj npr. Atlas sveta, MK, Ljubljana, 1979, str. 58-59). Torej se glede obsežnosti prostora Alinei in Grafenauer ujemata, razlika med njima je v časovnem razponu slovenske prisotnosti na tem območju. Medtem ko je Grafenauer pristaš poznega, to je srednjeveškega prihoda slovenskih prednikov na to ozemlje, zagovarja Alinei slovensko predzgodovinsko prisotnost. Toda pri tem je treba še opozoriti na Grafenauerjevo pomembno misel, ki jo najdemo v skupinskem delu »Zgodovina Slovencev« (CZ, Ljubljana, 1979), v katerega je prispeval poglavje Prihod Slovanov (str.94): »…v znanosti se je uveljavilo mnenje (podčrtal L.V.), da je bila pradomovina Slovanov med Karpati na jugu in Baltiškim morjem na severu, med vzhodnim porečjem Odre na zahodu in srednjim Dneprom na vzhodu«. Grafenauer je uporabil izraz – mnenje, ne pa dokaz, ugotovitev ali kakšen drugi čvrstejši pojem. Kaj pa je mnenje? Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži: (1) mnenje – je prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno védenje, poznavanje; (2) kar je glede na védenje, poznavanje koga resnično npr. rečemo: to je moje mnenje, morda pa je bilo drugače.

Eden najvidnejših sodobnih arheologov Colin Renfrew, opozarja v svojem delu Arheologija in jezik (Archaeology and Language, J. Cape Ltd., London, 1987 – Archeologia e linguaggio, Laterza, Roma, 1999), da danes čedalje več zgodovinarjev meni: »…da ne obstaja nikakršna posebna argumentacija, ki bi govorila v prid selitve jezikov. Demografski sestav na posameznih zemljepisnih območjih je ostal v večini primerov na široko nespremenjen …« (str.106) ter »Proučevalci z vsakega posameznega zemljepisnega območja se morda lahko česa naučijo iz napak in novih dosežkov od tistih, ki delajo drugod (str.320)« in še »Poskusil sem dokazati…da doslej ni obstajala nobena veljavna metodologija, ki bi povezovala obstoječo dokumentacijo proučevanja jezikov, to je historične lingvistike, z arheološkimi najdbami (str.321)«.

Marko Snoj, tesni Bezlajev sodelavec in eden od nadaljevalcev njegovega obsežnega dela, žal že od 1976 izšle prve knjige A-J, a še leta 2003 nedokončanega  »Etimološkega slovarja slovenskega jezika«, je pred nekaj leti samostojno izdal »Slovenski etimološki slovar« (SNO). V VIII. poglavju pod naslovom 'Preglednica indoevropskih jezikov' podaja (navajam okrajšano) naslednje skupine jezikov:

Indoevropski  jeziki:

- keltski jeziki

               +

   italski jeziki;

- venetščina (poudaril L.V., samostojen jezik!);

                                               - grški z narečji;

                                               - anatolski jeziki;

                                               - frigijščina;

                                               - toharska jezika A in B;

- germanski jeziki;

- baltski

               +

   slovanski jeziki (op.: stara cerkv. slovanščina je predhodnica bolgarščine in makedonščine);

- iranski

               +

  nuristanski

                +

  indijski jeziki;

- ilirščina –  ? – albanščina;

- satem ? – tračanščina;

- klasična armenščina – nova armenščina.

Kot je iz preglednice razvidno, razvršča Snoj venetščino v samostojno skupino, torej ni ne italska, ne ilirska, ne keltska…!

 

Korenine

 

Vendar pa Alemko Gluhak, hrvaški etimolog zapiše (GLU str.32): »Venetski jezik…po nekim je značajkama blizak italskim jezicima«.

 

Kot se spodobi navedimo iz množice različnih starih virov o izvoru Venetov Herodota (V, 9): »Kaj je severno od njih [Tračanov] in kakšni so ljudje, ki prebivajo tam, o tem ne ve povedati nihče nič natančnejšega; očitno se začenja takoj onkraj Istra [Donave] neskončna pustinja. Zvedeti sem mogel le toliko, da stanujejo na oni strani Istra ljudje, ki se imajo za Sigince in se oblačijo po medijsko. Njihovi konji so baje kosmati po vsem telesu, z do pet prstov dolgo dlako, drugače so majhni, z zavihanim smrčkom in prešibki, da bi mogli nositi moža; vpreženi v voz pa da so dokaj ognjeviti. Zato se domačini radi prevažajo. Meje njihovega ozemlja se nekako raztezajo do Venetov ob Jadranu (podčrtal L.V.). Sami zase pravijo, da so izseljenci iz Medije…Σιγυυαι pomeni pri Ligijcih, ki prebivajo severno od Masilije, toliko kakor kramarji, pri Ciprčanih pa kopja (HER V, 9)«.

Ta Herodotov opis (sam je živel ok. 484-425 pr.n.št.) je dokaj protisloven, po eni strani pravi, da naj bi bila onkraj Istra-Donave sama pustina, takoj za tem pa ve, da tam žive ljudstva, ki so se tja priselila iz Medije, ta je bila na zahodnem predelu Iranskega višavja, v 8. in 7. st.pr.n.št. pod asirsko oblastjo, leta 605 pr.n.št. pa so Medijci ustanovili lastno veliko in močno državo, ki jo je uničil Kir ter jo priključil Perziji ok. 566 pr.n.št. Toda Medijci so bili indoevropskega izvora! Po drugi strani pa Herodot celo zapiše, da Sigini mejijo na Venete ob Jadranu; če so živeli Tračani južno od Donave ob Črnem morju in Sigini severno od Donave, vemo pa da Donava pri Beogradu zavije proti severu, kje so Siginci mejili na Venete ob Jadranu?! Če je njegov podatek točen, potem so bili Veneti ne le ob Jadranu, ampak tudi veliko severovzhodneje, v Panonski nižini!

Med najnovejšimi proučevalci je zanimivo slišati Paretijevo mnenje v »Zgodovini človeštva«, izdano pod okriljem UNESC-a: »Približno med leti 1200 in 1100 pr.n.št. je bila Italija v grobih obrisih obljudena takole: od toskansko-emilijanskih Apeninov in od Ciminskega gričevja na tirenski strani pa do Sicilije so živela indoevropska ljudstva, prvi val osvajalcev Italije: govorili so narečja, sorodna latinščini (Latinci, Herničani, Avzonci, Opičani, Italci, Sikulci in Sikanci) in so verjetno prišli že v halkolitiku (op. L.V.: bakrena doba v začetku 3. tisočletja pr.n.št., zadnja faza mlajše kamene dobe ali pozni neolitik in začetek bronaste dobe; pri nas npr. t.i. vučedolska kultura na Ljubljanskem barju). Severno od Arna in po vsej Liguriji, Piemontu in zahodni Emiliji so že vsaj od neolitika živeli Ligurci; bili so ostanek neke predarijske rase, ki je bila prvotno razširjena na mnogo obsežnejšem ozemlju. Okoli Verone so živeli Evganci, v Picenu Azilci, na zahodni Siciliji Elimijci; tudi ti so bili verjetno liguroidnega porekla, preostanki neolitskega prebivalstva, kakršen je bil vsaj del Korzičanov in Sardincev. Končno so ob poteh, ki so vodile čez prelaze v osrednjih Alpah, in v jezerskih pokrajinah severno od Pada živeli »palafitticoli«, dalje na jugu čez reko Pad pa njihov odganjek »terramaricoli«, ki so gradili stavbe na koleh na kopnem. Po mnenju pisca te knjige so bili ti etrurskega rodu; to pomeni, da so bili predniki Etruščanov, ki so živeli v zgodovinskih časih, ti pa so bili prepričani, da so avtohtoni prebivalci polotoka že iz pradavnine. Zato so Etruščani zavračali učene teorije grških logografov, ki so z neutemeljenimi razlogi in v različicah, ki jim je manjkala doslednost, podpirali mnenje, da so Etruščani prišli v Italijo z vzhoda v bolj ali manj nedavni preteklosti. Veliko sodobnih znanstvenikov še zmeraj verjame v ta vzhodni izvor, čeprav se ne morejo strinjati glede časovnega reda priselitve, ki ga postavljajo različno: od leta 1200 do 650 pr.n.št. Toda okoli leta 1000 so na to razporeditev prebivalstva vplivale velike spremembe in rasna gibanja. Novi valovi indoevropskih ljudstev so prišli na Balkan in v dolino zgornje Donave (op.L.V.: od kod so prišla ta ljudstva, o tem nam Pareti daje zelo nejasne, parcialne odgovore, gl. ZGO II/1 str.6, 8-9, 26); del teh ljudstev je čez prelaze v vzhodnih Alpah prišel v Italijo. Med temi je prišlo najprej ljudstvo, ki ga bomo imenovali »drugi Italci« (Oski, ki so jim sledili Umbrijci), drugi so bili Ilirci, tretji pa Kelti. Slednji so ostali začasno v ozadju, v transalpinski deželi. Vendar pa so njihovi premiki zaradi pritiska, ki so ga povzročali, kljub temu morali pripomoči k trem prodorom v dolino Pada: prodoru Oskov in Umbrijcev, prodoru Venetov (ilirska rasa) (vse podčrtal L.V.) in prodoru velikega dela tistih severnih Etruščanov, ki so dotlej živeli severno od Alp ali po alpskih dolinah. Stikajoči se deli teh treh, po rasi različnih ljudstev, so zdaj živeli drug poleg drugega na ozemlju, ki ni bilo posebno veliko. Zato je nastala skoraj homogena regionalna kultura; med njene značilnosti spadajo umetniško okrasje balkanskega izvora, sežiganje mrličev, in izdatna uporaba železa. Vendar pa lahko razločujemo tri jasne različice: atestinsko kulturo Venetov, ''villanovsko'' kulturo Etruščanov in ''pianelsko'' kulturo Oskov. Pozneje, ko so Veneti postopoma prodrli v svojo novo domovino v zgodovinski dobi, so Oske in Umbrijce potisnili proti Apeninom med Umbrijo in Romagno. Ti so zato prekoračili gore in se spustili v Umbrijo, v deželo Sabincev in Marsov, in še naprej – nekaj odganjkov se je naselilo celo med Latinci. Hkrati pa je del Etruščanov prekoračil toskansko-emiljske Apenine in prodrl v Toskano (ZGO II/l str. 26-27)«. Kot vidimo je Pareti mnenja, da so bili Veneti ilirska rasa in so živeli v tesnem stiku z Etruščani!

 

Spričo toliko različnih mnenj, nas ne sme čuditi, če v Websterju najdemo: Veneti (vse podčrtano L.V.), (1) staro ljudstvo na severovzhodu Italije, ki so jih absorbirali Rimljani po drugi punski vojni; (2) staro keltsko ljudstvo v Bretaniji, ki jih je podjarmil Julij Cezar 56 pr.n.št. In venetščina, indoevropski jezik na severovzhodu Italije, morda je pripadal italski veji, poznan z napisov iz 4.in 2. st. pr. n. št. (WEB).

 

Spet drugače piše v obsežni italijanski enciklopediji Motta: »VENETI – antično indoevropsko ljudstvo, različno od Keltov in Italcev (podčrtal L.V.), naseljeno v današnji Evganski Benečiji (Venezia Euganea) – t.j. prostor med mesti: Padova, Este, Belluno in Feltre. Ime Veneti je dokaj razširjeno med antično toponomastiko; tako zasledimo Venete v Galiji, Paflagoniji in – z imenom Venedi ali Vendi – v vzhodnem delu Srednje Evrope (op. L.V.: to bi ustrezalo Panoniji in zahodnemu Podkarpatju) ter v Pribaltiku. Ni mogoče ugotoviti zanesljivih relacij med Veneti v Benečiji in drugimi Veneti, ker viri pogosto dajejo ime Veneti ljudstvom različnih izvorov. Obravnavajoč zgolj Venete v Benečiji lahko rečemo, da je to bilo ljudstvo, ki se je pretežno ukvarjalo s trgovino (zlasti z jantarjem) (op. L.V.: to hkrati pomeni najtesnejšo povezavo z baltiškimi Veneti po tim. 'jantarski poti'). Jadranski Veneti so bili vselej v dobrih odnosih z Rimljani in so se na miren način vključili v Rimski imperij. Njihov jezik kaže na podobnosti z germanskimi, s kakšnim slovanskim jezikom (podčrtal L.V.), z italskimi jeziki, in so ga pisali s črkopisom sličnim retskemu (ali severnoetruščanskemu)«. In v isti enciklopediji pod naslednjim geslom: VENEDI ali VENDI – ime s katerim so, po teoriji Niederleja, imenovali v antiki Slovane, ki so v predzgodovinskem času bivali v Karpatskem območju, v podolju Visle, v osrednjem predelu Dnepra. Po Lehr-Splawinskem so Venedi/Vendi nosilci tim. zgornjelužiške kulture in so živeli na področju med Volinijo in Volgo; ti Venedi/Vendi so tvorili najstarejši stadij slovanskih ljudstev, ki so se že ločila od Germanov in Baltov. Kronološko jih lahko razvrstimo med leta 1300 in 400 pr.n.št. Vse te predpostavke so osnovane na nekaterih pričevanjih antičnih piscev Plinija, Tacita in Ptolomeja, ki govore o Venedih/Vendih živečih v porečju Visle in na obali tim. 'Venedskega zaliva' oz. današnjega 'Gdanskega zaliva'. Ime naj bi označevalo v svoji latinizirani obliki slovanski etnonim (podčrtal L.V., enako misli tudi M. Alinei). Še danes Nemci imenujejo Venede majhne slovanske narode, ki žive v spodnejm porečju Labe (gl. Lužice in Lužičani); Slovenci so se nekoč imenovali Vendi (podčrtal L.V.); na Finskem imenujejo Ruse z imenom Vene« (MOT).

 

Korenine

 

PRIMER IZ ANALIZE TOPONIMOV V VZHODNIH ALPAH NA OSNOVI TEORIJE KONTINUITETE

 

V luči Alineijeve teze glede Ladincev izhajajoč iz teorije kontinuitete sem na obsežnem območju Vzhodnih Alp kritično razčlenil nad 1000 toponimov, ki kažejo visoko korelacijo s slovensko etimološko osnovo. Ker Alinei zastopa mnenje, da so bili severnojadranski Veneti verjetno Italidi (pri čemer opozarja, da to niso Italiki, o katerih toliko govore tradicionalni zgodovinarji, pač pa poimenovanje za neko razvojno predstopnjo ljudstev na prostoru severnega Sredozemlja) pod močnim kulturnim vplivom Slovanov in tudi z imenom slovanskega izvora, izhajajmo iz dejstva, da so Veneti živeli pretežno na sedanjem ladinskem področju, zato lahko sklepamo, da analiza, ki sem jo opravil, nakazuje venetsko-slovensko prazgodovino tega območja. Izmed množice toponimov sem izbral enega, ki je še posebej značilen.

Daleč proti zahodu, danes povsem izven slovenskega nacionalnega prostora leži:

GOMAGOI, zaselek na severni strani Ortleških Alp, pod goro Ortler (3899 m), na cesti po Val Venosta iz Merana okoli 60 km proti Bormiu, v podnožju prelaza Stelvio, ki je dobil ime po sosednjem zaselku Stelvio (zemljevid La Lombardia, ACI carta turistica 1:275.000). Ta toponim s posebno značilno končnico '-goi' tako daleč na zahodu v Alpah je izrednega pomena. Toda poleg tega dovolj zgovornega toponima imamo le dobrih 10 km proti severu vas Glorenza, nato 8 km naprej proti zahodu Tubre, čez nadaljnjih 8 km Valchava in po 7 km Tschierv.

Na našem zahodnem narodnostnem ozemlju in tudi naprej proti zahodu obstaja vrsta priimkov in toponimov, ki vsebujejo zlog 'goj', bodisi samostojno ali v sestavljenkah s predponami ali priponami.

 

IMENA S KONČNIM '-goj':

Bodigoj/Bodigoj – ime zaselka pri Prapetnem v dolini Idrije, pod zahodnimi obronki Goriških Brd, pod Lig-Kambreškim; tudi priimki na pokopališču v Prapetnem;

Bratigoj – omenja F. Kos v Jadranski almanah (1925-1930) in v Gorica in njena grofija, Goriška pokrajina, Gorica, 2002, kot slovenski priimek v Gorici v 14. st.;

Budigoj – priimek na pokopališču na Golem Brdu v Goriških Brdih; omenja F. Kos v Jadranski almanah (1925-1930) in v Gorica in njena grofija, Goriška pokrajina, Gorica, 2002, kot slovenski priimek v Gorici v 14. st.;

Butigoy – Butigoy, gl. Bezlaj (ESSJ) geslo 'gojiti';

Cigoj – živo ime;

Črnagoj – zaselek pri Žužemberku v Suhi krajini;

Čagoj – (gl. Fr. Bezlaj, ESSJ, geslo 'čajati', Štrekelj '*Čagoj');

Čedigoj – priimek izpričan v Solkanu konec 18. st.

Čeligoj – priimek izpričan v Solkanu konec 18. st.; tlf. imenik 2001v Ilirski Bistrici, Pivki-Palčje, Pivki-Parje, Pivki-Zagorje, Ilirski Bistrici-Rečica, Bač pri Materiji, Tominje pri Ilirski Bistrici;

Černigoj/Črnigoj – današnji, živ priimek; omenja F. Kos v Jadranski almanah (1925-1930) in v Gorica in njena grofija, Goriška pokrajina, Gorica, 2002, kot slovenski priimek v Gorici v 14. st.;

Čičigoj – današnji, živ priimek;

Domagoj – navedeno v Josip Horvat 'Kultura Hrvata', Zagreb, 1939; na Hrvaškem še živ priimek;

Ercigoj – priimek na nagrobniku na pokopališču v Kokrici pri Kranju, 1997; priimek, Škoflje p. Vremski Britof;

Ferligoj – dekle, ki si je prikazala devica Marija na Sv. Gori pri Gorici;

Fikegoj – omenja F. Kos v Jadranski almanah (1925-1930) in v Gorica in njena grofija, Goriška pokrajina, Gorica, 2002, kot slovenski priimek v Gorici v 14. st.;

Filigoj – (morda poitalijančena oblika od Šfiligoj/Šviligoj?);

Gomagoi – zaselek na severni strani Ortleških Alp, okoli 60 km zahodno od Merana;

Hangoj – Hangoj, priimek omenjen v listini iz leta 1274 v Badia di Moggio (opatija Mužac);

Kogoj – živ priimek na Banjšicah, v Čepovanu itd.; zaselek južno od Knežkih Ravn; zaselek pod Prapetnim brdom ob Idrijci; zaselek zahodno od Otaleža nad levim bregom Idrijce (tam je tudi predel z ledinskim imenom Masore!);

Macigoj – zaselek južno od Prevalj na Koroškem;

Magoj – Magoy, gozdniški plemenitaši (Letopis matice slovenske, Ljubljana,1869, str.34);

Maligoj – Dolje pri Tolminu; Jeremitišče (pri Gorici na italijanski strani, prebivalci Rumitarji);

Marigoj – priimek v vasi Smast pri Kobaridu;

Mišigoj – živ priimek v Goriških Brdih;

Nabergoj – živ priimek;

Nabrigoj – živ priimek, nastopajoča oseba na TV Slovenija 1, 13.10.98;

Negoj – Negoy, gozdniški plemenitaši (Letopis matice slovenske, Ljubljana,1869, str.34);

Peregoy, Walt – sodelavec pri filmu Walt Disneya 'Meč v kamnu';

Perigoj – priimek na pokopališču v naselju Golo Brdo v Goriških Brdih; priimek v Ponova vas, p. Grosuplje – tlf. imenik; priimek v naselju Deskle; priimek na spomeniku padlim partizanom pri Kožbani v Goriških Brdih;

Radegoj – 'Zgodovina jugoslovanske književnosti';

Saligoj – ime kraja Saligoi (gl. Jacopo Pirona 'Dizionario Friulano-Italiano, Venezia, 1871); priimek Saligoi Ada (časopis Novi Matajur 24.05.2001);

Sciligoj – nagrobnik iz 19. st. na pokopališču v Kojskem (Goriška Brda) pri cerkvi sv. Križa;

Sebigoj – priimek, gl. B. Grafenauer 'Zgodovina Slovencev II/42, DZS, Ljubljana, 1965

Šinigoj – živ priimek; omenja F. Kos v Jadranski almanah (1925-1930) in v Gorica in njena grofija, Goriška pokrajina, Gorica, 2002, kot slovenski priimek v Gorici v 14. st.;

Šfiligoj/Sviligoj – živ priimek in toponim zahodno od Prapetna pod Goriškimi Brdi; verjetno enako kot Šviligoj – živ priimek; Fr. Bezlaj ESSJ , geslo 'svila', Sviligoj, Sfiligoj; in Sviligoj – zaselek južno nad Dravo pod Pohorjem, nad Bistrico;

Slovogoj – navedba v knjigi Simon Rutar, Tolminske zgodovinske črtice, Tolminski muzej, Tolmin, 2001, str. 110.

Šuligoj – živ priimek; južno od zaselka Grudnica, ob poti iz Čepovana na Grudnico (Temeljni topografski načrt 1:5000, Kanal 29 [5B-24-29] mikrotoponim Šulgi (v soseščini Rut).

Trdogoj – ime zaselka okoli 6 km zahodno od Šoštanja pri Šmihelu nad Mozirjem; tudi priimek, gl. B. Grafenauer 'Zgodovina Slovencev II/42, DZS, Ljubljana, 1965;

Vidigoj – Prestranek, telefonski imenik Slovenije 1998; (prim. Vidgaj, Sevno, p. Šmartno pri Litiji ter v Zagrič, p. Litija);

Vitogoj

Zebegoj – Zebegoy, gl. Bezlaj (ESSJ) geslo 'gojiti';

Zdreligoj – priimek na nekem novejšem grobu prosto ležečem nagrobnem kamnu s pripisom »iz Vol. 25, 1855-1927«; pri eni od hiš v Volarjih se po domače reče »Zdrigelj«;

Zernigoj – 'Zgodovina jugoslovanske književnosti' (morda od Černigoj?);

Zirgoj – Zirgoi Friedrich, šef stranke zelenih na Koroškem 2002.

 

Korenine

 

IMENA Z ZAČETNIM 'goj-':

Goj – priimek na reklamnih tablah pred vstopom v dolino Rezije;

Goja – ta priimek se pojavi v tlf. Imeniku v Koštabona p. Šmarje; Krkavče p. Šmarje; Šmarje;

Gojak

Gojčič

Gojmir

Gojko

Goya – španski slikar;

Goye – gl. Bezlaj (ESSJ) geslo 'gojiti';

Gojače – gl. Bezlaj (ESSJ) geslo 'gojiti';

Gomagoi –Sestavina imena je goi, ki nas posebej zanima, vendar je prav tako zanimiv prvi del imena goma; izhajali bi lahko iz gom(ila), 'kup, kup prsti, kup gnoja, grob, otok, peščina v reki' (Bezlaj ESSJ), kot Gomilsko, Gomila, Gomile, Gomilica, Zagomila (zaselek nad Plavami v Soški dolini), ali iz gomila, gomilja, gomula in gomulja 'jed iz jajc, sira in masla; vrsta svatbenega kolača' (Bezlaj ESSJ); ali gomola 'pusta, nerodovitna prst, prhel skrilj' (Bezlaj ESSJ); ali gomolj 'kepa, gruda, odebeljena korenina' (Bezlaj ESSJ); ali gomota 'gmota, masa' (Bezlaj ESSJ); ali gomuliti 'ščebljati' – (gom, gomь = hrup, grohot, vpitje, glasno govoriti ip.) (BezlajESSJ).

 

IMENA S KONČNIM '-gaj':

Imena s to končnico je pogojno treba upoštevati ob predpostavki, da gre le za določeno spremembo samoglasnika ali transkripcijo.

Malgaj – primerjaj Maligoj;

Ručigaj – Srednje Jarše p. Domžale;

Šulgaj – primerjaj Šuligoj;

Vidgaj – Sevno p. Šmartno pri Litiji; Zagrič p. Litija; primerjaj Vidigoj;

Vidigaj – primerjaj Vidigoj.

 

IMENA Z VMESNIM '-goj-':

Ligojna – gl. Bezlaj (ESSJ) geslo 'gojiti';

Budigoysdorf – gl. Bezlaj (ESSJ) geslo 'gojiti';

Migojnice – pri naselju Griže na območju Celja.

 

 

Prvi členi v sestavljenkah z '-goj-':

Poglejmo podrobneje pomenske sklope z vključeno osnovo goj.

Poleg samega etimona 'goj' v različnih sestavljenkah predstavljajo poseben izziv drugi členi sestavljenk.

Predpone:

Bodi-,

Brato-,

Budi-,

Buti-,

Ci-, v akadščini je zu 'ptič, nevihtni ptič, hudournik'; ci-goj = ptičarji; lovci s pticami – sokolarji; morda bojevniki z oznakami totemske živali ali božanstva; primerjaj pti-ca > pittu-zu, opazovanje iz zraka.

Ča-,

Čedi-,

Čeli-,

Černi-, Črni-,

Čiči-,

Erci-,

Ferli-, glas 'f' je slovensščini tuj in njegov pojav nakazuje, da gre za izposojenko, tujko. Če bi iskali ustrezno slovensko izhodišče, bi morda ustrezalo Verli(goj), iz 'vrl, vrli'.

Fike-,

Fili-, podobno kakor pri Ferligoj je tudi tu glas 'f' slovenščini tuj in je zato treba iskati razvoj antroponima iz neke druge osnove npr. Vili(goj), če ni Filigoj okrajšava za Šfiligoj, Sviligoj.

Goma-, gl. zgoraj,

Han-,

Ko-, semitsko qu (nit, predivo), qu-goi, torej tkalci, prejci. Vendar primerjaj toponim Kog, antroponim Kogovšek…

Ma-,

Mali-, semitsko malu (bogastvo, obilje; to je v kontrapoziciji s slovenskim malo, podobno kakor je v angleščini cold, v nemščini kalt 'mrzlo, hladno', medtem ko je v latinščini caldus, calidus ter v italijanščini caldo 'vroče, toplo'); torej mali-goi 'bogati, imoviti ljudje'.

Mari-,

Miši-, semitsko mišil/mešu (srednji, ki je vmes), torej vmešani…, mišili*goj, ljudstvo, ki se je pomešalo.

Naber-, semitsko nabu (govoriti, reči), eberu (brati, izbrati) ali beru (vir, izvir); nabu-eberu-goj=ljudstvo z izbranim govorom, govorci, govorniki; ali na[bu]-beru-goj=ljudstvo z izvirno (originalno) govorico.

Nabri-,

Ne-,

Pere-,

Peri-,

Rade-,

Sali-,

Scili-,

Sebi-,

Šini-, od šiniti; zanimivo, da pozna semitščins šinnu ([vi]šina, višava, vrh), kar bi pomenilo šinnu-goj=ljudstvo z vrha, z vrhov, torej vrhovci, hribovci.

Šfili-, Šviligoj je po vsej verjetnosti Šviligoj, Sviligoj (od svile, če sprejmemo Bezlajevo razlago slednjega priimka). Čeprav bi nam lahko dobro služila tudi osnova vile; viliti, razviliti=zviliti>zvili>svili+goj, nekdo ki cepi, veja, račva.

Švili-, Bezlaj (gl zgoraj) izhaja iz svila, Svili(goj).

Šuli-, v semitščini pomeni šulu (dvigniti, povzpeti, iti navzgor; primerjaj iti, preteklik v množini: [smo] šli). Torej ljudje, ki so šli navzgor, so se preselili, naselili zgoraj; tako pomeni v semitščini šulhum 'obzidano območje, utrjena vzpetina, utrdba', pri čemer naletimo še na naš 'hum, humar (kum, kumar?)=vzpetina, grič, holm'.  Primerjaj še priimka Šulin, Šulgaj.

Trdo-,

Vidi-,

Vito-, semitsko bitu (bivališče, domovanje; bi[va]ti), torej neseljenci, seliščarji, domačini.

Zebe-,

Zdreli-,

Zerni-,

Zir-,

 

Imena z začetnim 'goj-':

-a,

-ak,

-čič,

-mir,

-ko,

-e, 

-ače,

 

Imena s končnim '-gaj':

Imena s to končnico je pogojno treba upoštevati ob predpostavki, da gre le za določeno spremembo samoglasnika.

Mal-,

Ruči-,

Šul-,

Vid-,

Vidi-,

 

Imena z vmesnim '-goj-':

Li-…-na,

Budi-…-sdorf.

 

Korenine

 

Pri Francetu Bezlaju (Etimološki slovar slovenskega jezika A-J, SAZU-MK, Ljubljana, 1967) najdemo pod različnimi gesli:

'gojiti' »rediti, skrbeti za kaj« (Kras), »kultivirati, vzgajati« (Prekmurje), sicer novoknjižno gojiti »negovati«; gojevati, goj (m)-goja (ž), vzgoja, odgoja, gojba, gojišče, gojenec, gojenka, vzgojitelj, vzgajališče, odgojiti, vzgojiti itd. Ljudsko slovensko je samo pogojiti »okrepčati, poživiti«, pogoj (m) »okrepčilo, poživilo« in z dolgo –o- stopnjo gajiti »vzrejati, zdraviti«. V toponimih Gojače, Goyacz (1350), Goxatschach (1370) in iz antroponima Gojkova: Izredno pogostno so toponimi z drugačnim členom na  '-goj' tipa Ligojna, Lubigoyna (1497); Budganja vas, Budigoysdorf (1324); Lasigovci, Lazzigoicz (1320), in antroponima Butigoy (945), Zebegoy (993), Goyzlav (1200) itd. (Košmrlj, OJ II 103); zaradi razvoja -n- > -jn- in –j- (Ramovš, Hgr. II 114) je težko opredeliti današnje mikrotoponime tipa Goje, V Gojih, Pod Gojam, ki so samo na zahodu in jugozahodu iz *goj.

Primerjaj starosrbohrvaški goj »pax«, gojiti »vzgajati, rediti«, na Cresu »zdraviti«, ugojit »postati debel« (Kosmet), gojatan »nečist« (Lika), makedonsko goi »hraniti«, goi se »redi se«, bolgarsko goi, goja »negovati, debeliti«, cerkvenoslovansko goilo »pomiritev«, rusko goj »mir, srenja, zdravilo«, goit »editi, negovati«, zogoitsja »zaceliti, pozdraviti se«, ukrajinsko hojity »zdraviti, celiti«, belorusko hajic, poljsko goić, češko hojiti, slovaško hojit, gornjelužiško hojić, dolnjelužiško gojiš »zdraviti, celiti«.

Praslovansko *gojiti in *gajiti je faktitiv k žiti, živeti iz indoevropskega *guoi- (Pokorny 467; Berneker I 319; Vasmer I 284). Sorodno je litavsko gagus »ki se rad celi«, gyti »poživljati, okrepiti se«, lotiško dzit »zdraviti«, staroindijsko gayah »domačija, domačnost«, avesta gayo »življenje« (gl. tudi gajiti, žiti, živeti).

'-slav', -slava, kot drugi člen večinoma izpodrinjenih, v zadnjih časih delno spet uvedenih predkrščanskih slovanskih antroponimov npr. Trdislav, Tridizlav (1188); Stanislav, v 12. st. Stanizla, približno 1300 Steinzlav; Miroslav itd… Kot drugi člen sestavljenih imen znano v vseh slovanskih jezikih… Pri katolikih so antroponimi na –slav redki, pri pravoslavnih pogostejši…Izpričano vzhodnoslovansko stanje utegne biti analogno po determinativih na    *-goj  in *-mer, ki so v južnoslovanskih jezikih prevzela akcentuacijo tipa na *slav

Zanimivo je razmišljanje, da je tudi gaj 'gozd' izpeljan iz zgornjega pojma, dasi pri tem niso vsi enakega mnenja.

 

Pavle Merkú (MER) o tem pravi pod geslom: Gojča, da je tu videti hipokoristik (manjšalna, ljubkovalna, krajša oblika osebnega imena) po ajevski sklanjatvi in hipokoristik Goj(č), po kakem staroslovenskem dvodelnem antroponimu z –goj v drugem delu; goj iz glagola gojiti (primerjaj Bezlajeva  ESSJ I, 156; in ZSSP), toda Gojčič. Po njegovem je težko ugotoviti, ali ima kako zvezo s pogostim furlanskim priimkom Goj. (Popravek na str. 71: hipokoristik na –a iz antroponimov Gojmir, Gojko ip.). Merkú glede formanta –goj omenja Bezlaja: iz gojiti (ESSJ I, 156-157), medtem ko se drugi jezikoslovci sklicujejo na langobardski gahago > slovensko gaj (tako Kelemina in drugi). Primeri nam dajejo misliti na sestavljene antroponime iz pridevnikov v primerih Beligoj, Č(e)rnigoj, Maligoj, na deverbative pri Plašigoj in morda pri Bodigoj (toponim it. Bodigoi, slov. Budigoj), na antroponimsko osnovo Mihael pri Mišigoj, medtem ko nam ne dajejo na voljo nobenega oprimka Cicigoj (Čičigoj?), Sfiligoj (Šfiligoj), Sinigoj (Šinigoj), Suligoj (Šuligoj) in Šaligoj. Merkú komentira, da je preveč negotovosti, da bi si upali skleniti karkoli. Od priimkov v njegovem seznamu, so v (ZSSP) povsem odsotni le Bodigoj, Plašigoj, Šaligoj in različica Filigoj; drugi so prisotni v tej ali oni različici od Gorice do skrajnih meja slovenskega jezikovnega prostora; je res pri tem moč misliti zgolj na langobardske vplive ali na gospodarsko migracijo? Priimki so potem takem prej slovenski kakor tuji, a je treba še zadovoljivo razložiti, zakaj odgovarjajo priimki samo toponimom na jezikovni meji. Zakaj so nekateri tako razširjeni med Furlani predvsem v severni videmski okolici do Brd? Zakaj se nam nekateri priimki tako trdovratno upirajo pomenski razlagi? In končno, da je videti slika še bolj zapletena: v kakšni zvezi s prejšnjimi sta priimka Cigoj in Kogoj?

Vsa ta vprašanja je nanizal Merkú, ne da bi nanje odgovoril, a je po mojem mnenju mogoče dati razumen odgovor, upoštevaje historično lingvistiko. Saj imamo iz najstarejših časov slovenske zgodovine, iz 'karantanskega obdobja' vrsto izpričanih osebnih imen, ki tako ali drugače vsebujejo osnovo goj. Prav od Merkúja in drugih jezikoslovcev bi pričakovali, da se tako pomembnemu vprašanju posvetijo neobremenjeno z vsem strokovnim aparatom, saj bi to v marsičem olajšalo razgrinjati našo preteklost.

Namreč, izhajajoč iz teorije kontinuitete, ki jo razvija sodobni arheologi in prazgodovinarji Renfrew, Otte idr. ter historični lingvisti Alineji, Balestra idr., Alineji razvije sklep, da so Slovenci živeli na sedanjem ozemlju že v mezolitiku oz. neolitiku, ter da so bili Ladinci in Furlani v tistem davnem času 'Italidi slavizzati' (poslovanjeni Italidi). Zato bi na teh izhodiščih lahko rekli, da je tudi osnova goj eden od primer takratnega stanja in nas ne bi smelo čuditi, da je prav na območju Furlanije, Benečije in Brd (čemur se ne vem spričo česa čudi Merkú?!) toliko priimkov izpeljanih iz osnove goj. Glede Merkúju nerazložljivih priimkov pa je treba reči, da ne gre zgolj za postavljanje vprašanj, ampak za problem  neobremenjenega, temeljitega in poglobljenega proučevanja na osnovi najnovejših spoznanj.

 

Pri tem je treba omeniti tudi jezikoslovca Semerana, ki obravnava v svojem monumentalnem delu' (Giovanni Semerano, 'Le origini della cultura Europea' , Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1985) tudi to vprašanje. On sicer izhaja iz akadščine pri množici etimoloških pojasnjevanj nerazložljivih latinskih in grških besed. Na nek način s tem nadaljuje teorijo zgodovinarja Giuseppe Sergija, da je latinščina nastala v predzgodovini na tleh Apeninskega polotoka (torej ni bila prinešena od drugod!) s sintezo praslovanščine in jezika neindoevropskih Mediterancev, za katere je bilo v Sergijevem času fašizma bogokletno reči, da so bili Semiti, medtem ko Semerano to danes lahko odkrito zapiše. Pri Semeranu lahko preberemo:

(str. 368) ga'u 'popolo', 'ljudstvo',

(412) ga'um 'popolo, Volk', 'ljudstvo', kananaitsko in hebrejsko goi sestavni del besede,

(414, 450, 586) akadsko ga'u, kakanitsko in hebrejsko goi 'popolo' Volk', 'ljudstvo',

(424) ga'u akadsko 'gang, gang of workmen', skupina, skupina delavcev',

(432) akadsko ga'u, hebrejsko goi 'people, nation, tribe', 'ljudstvo, narod, pleme'.

 

Zanimivo, da najdemo podobno razlago pri Webster's (Eciclopedic Unabridged Dictionary of the English Language, Gramercy Books, New York, 1994): goy (goi), množ. goyim, goys; pogosto omalovažujoče, podcenjujoče ime za Nejude; pogansko, nežidovsko; tudi goi [izraz prvič zabeležen v angleščini šele med leti 1835-45; <yiddish<hebrejsko goi 'narod, Nejudje in Judje, ki ignorirajo judovsko vero], goyish (pridevniška oblika).

 

Korenine

 

ZAKLJUČEK

Taka tolmačenja osnove goj kažejo na povezave med ljudstvi, ki so živela v neposredni soseščini ali so bila ponekod celo pomešana med seboj. Zato bi lahko sklepali, uporabljajoč metodo Semerana (kar sem delno razložil v svoji knjigi »Jantarska pot«), saj je tudi v slovenščini dokajšnje število semitskih besed, da je to iz davnih časov iz časov venetsko-slovenskega tesnega stika s Semiti, tako da je ostal substrat, ki se je sčasoma razvijal v semantične različice na slovanski osnovi goj, kar naj bi bila potrditev tako Sergijeve teorije o slovansko-mediteranskem izvoru latinščine, kakor Alinejijeve teorije kontinuitete o kamenodobni naseljenosti Slovencev na današnjih ozemljih.

 

Že v najstarejših virih izpričana osnova goj, ki ima  slovansko etimologijo, v zanesljivo slovenskem okolju Vzhodnih Alp ter njena prisotnost na ozemlju,

(1) ki je bilo tudi po mnenju tradicionalne zgodovine v zgodnjem srednjem veku ali je še danes naseljeno s Slovenci (B. Grafenauer),

(2) a so bili po teoriji kontinuitete tod Slovenci že najkasneje v neolitiku, če ne že prej (M. Alinei), navaja na zaključek, da sodi osnova  goj med elemente, ki pritrjujejo prav teoriji kontinuitete o neolitski slovenski poseljenosti ozemlja, kjer so danes Ladinci in Furlani.

 

LITERATURA:

l. (ALE) - ATLAS LINGUARUM EUROPAE / (Perspectives nouvelles en geolinguistique), Mario Alinei, president et coll..- Sous les auspices de l'UNESCO; sur la recommandation du Comite International Permanent des Linguistes (CIPL) et sous le auspices du Conseil International de la Philosophie et des Sciences Humaines (CISPSH) – Istituto poligrafico e zecca dello stato, Libreria dello stato, Roma, 1997. Vol. 1.1 Van Gorcum, Assen, 1983; vol 1.2 Van Gorcum, Assen/Maastricht 1986; vol.1.3 Van Gorcum Assen/Maastricht 1990.

2. (CAL) – DIZIONARIO LATINO-ITALIANO, Ferruccio Calonghi; Rosenberg & Sellier Ed., Torino, 1965.

3. (BAT) – DIZIONARIO ETIMOLOGICO ITALIANO (I-V), Carlo Battisti-Giovanni Alessio; G. Barbera Ed., Firenze 1957.

4. (ERN) - DICTIONNAIRE ETYMOLOGIQUE DE LA LANGUE LATINE, A. Ernaut et A. Meillet; Librairie C. Klincksieck, Paris, 1951.

5. (CAM) – VOCABOLARIO LATINO-ITALIANO e ITALIANO-LATINO, G. Campanini / G. Carboni; G.B. Paravia & Co. Ed., Torino, 1930.

6. (BRA) – LATINSKO-SLOVENSKI SLOVAR, Franc Bradač; Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1937.

7. (ZIN) – VOCABOLARIO DELLA LINGUA ITALIANA, Nicola Zingarelli; Zanichelli Ed.Bologna, 1988.

8. (ALI/1) – ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol.1, Mario Alinei; Il Mulino Ed., 1996;

    (ALI/2) – ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol.2; 2000.

   (ALI/3) – L'etnogenesi Ladina alla luce delle nuove teorie sulle origini dei popoli indeuropei, Mario Alinei, Universita di Utrecht; by Institut Ladin »Micura de Rü«, San Martin de Tor, 2000.

9. (COR) – DIZIONARIO ETIMOLOGICO DELLA LINGUA ITALIANA, Manlio Cortelazzo e Paolo Zolli; Zanichelli, Bologna, 1991.

10. (AliR) – ATLAS LINGUISTIQUE ROMAN, Comité  de parrainage: Alinei Mario etc. (14 membr) – Comité de direction: pres. Tuaillon Gaston, dir. Contini Michel etc. (112 membr.); Istituto Poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato, Roma, 1993.

11. (FOR) – LEXICON TOTIUS LATINITATIS, Aegidio Forcellini, Iosepho Furlanetto, Francisco Corradini et Iosepho Perin; Arnaldus Forni Excudebat Bononia Gregoriana Edente Patavii, 1965.

12. (SER) – LE PRIME E LE PIU ANTICHE CIVILTA, Giuseppe Sergi; Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926.

13. (SEM/1) – LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Rivelazioni della linguistica storica, Giovanni Semerano; Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984;

      (SEM/2) – LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Dizionari etimologici, 1994.

14. (VUG1) – JANTARSKA POT, Lucijan Vuga; Založba Humar, Bilje, 2000.

15. (GUI) – EL ENIGMA DEL VASCUENCE ANTE LAS LENGUAS INDEUROPEAS, Florentino Castro Guisasola, Consejo superior de investigaciones cientificas, Madrid, 1944.

16. (ANEW) – Altnordisches Etymologisches Wörterbuch, Jan de Vries, Ed. E.J.Brill, Leiden, 1977)

17. (DES) – Toponomastica e archeologia del Friuli prelatino, Cornelio Cesare Desinan, Ed. Biblioteca dell'Immagine, Pordenone, 1990.

18. (ESSJ) – Etimološki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj, SAZU/MK, Ljubljana, 1995.

19. (RIX) – Rätisch und Etruskisch (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft. Vorträge und Kleinere Schriften, 68), Helmut Rix , Innsbruck, 1998.

20. (CON) – Les Slaves, Francis Conte,  Ed. Albin Michel s.a., Paris, 1986 / Francis Conte, Gli Slavi, Einaudi tascabili, Torino, 1991.

      (CON/a) – Francis Kont, Sloveni, ZID, Beograd, 1989.

21. (REN) – Before Civilization, Colin Renfrew, Cambridge University Press, 1979.

22. (BOA) – The Cambridge Ancient History, viol.III, part.I, The Prehistory of the Balkans; the Middle East and the Aegean World, J. Boardman, I.E.S. Edwards, N.G.L. Hammond and E. Sollberger; Cambidge University Press, Cambridge, 1982.

23. (UTET) – Dizionario di toponomastica (storia e significato dei nomi geografici italiani), Giuliano Gasca Quierazza [Universita di Torino], Carlo Marcato [Univ. di Udine], Giovan Battista Pellegrini [Univ. di Padova], Giulia Petracco [Univ. di Genova], Alda Rossebastiano [Univ. di Torino], UTET – Unione Tipografico-Editoriale Torinese, Torino, 1990.

24. (PIR) – Vocabolario friulano, Jacopo Pirona, Stabilimenti Antonelli, Venezia, 1871.

25. (PER) – Storia universale delle civilta, Il medioevo, Edouard Perroy, Casini Ed., Firenze, 1958.

26. (BED) – Goriška in Tržaška pokrajina v besedi in podobi, Rado Bednarik, Založba Sigma, Gorica, 1932.

27 (RUT) – Zgodovina Tolminskega, Simon Rutar, Hilarijanska tiskarna, Gorica, 1882.

28. (RUT 2) – Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, Simon Rutar, Matica slovenska, Ljubljana 1892.

29. (TRS) – Letopis Matice Slovenske, Davorin Trstenjak, Matica slovenska, Ljubljana, leto je podano pri vsakem navedku posebej.

30. (EFVG) – Enciclopedia monografica del Friuli-Venezia Giulia, Redento Bello e altri, Istituto per l'Enciclopedia del FVG, Udine, 1971.

31. (GIR) – Storia fisica del Friuli (Ristampa anastatica), Giuseppe Girardi, Arnaldo Erni Ed., Sanvito, 1841.

32. (POP) – Rečnik rusko-srpskohrvatski, Dimitrije Popović, Izdaja A.M. Popović, Beograd, 1936/1946.

33. (RAF) – Pagan Celtic Ireland, the Enigma of the Irish Iron Age, Barry Raftery, Thames and Hudson, London, 1994.

34. (KOS I) – Rokopisna zapuščina Milka Kosa, topografija V – Primorska A-Q (R), prva kartoteka, ki jo hrani SAZU - Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani.

35. (KOS II) – Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), Milko Kos, SAZU, Inštitut za občo in narodno zgodovino, Ljubljana 1975.

36. (ŠLE) – Veliki italijansko-slovenski slovar, Sergij Šlenc, DZS, Ljubljana, 1997.

37. (SSKJ) – Slovar slovenskega knjižnega jezika, SAZU-DZS, Ljubljana, 1991.

38. (SNO) – Slovenski etimološki slovar, Marko Snoj, MK, Ljubljana, 1997.

39. (JAN) – Sloveisch-Deutsch Hand Wörterbuch, Anton Janežič, Celovec, 1893.

40. (PAS) – Piccolo atlante storico, M. Baratta, P. Fraccaro in L. Visintin, Istituto geografico de Agostini, Novara, 1958.

41. (ZAS) – Zgodovinski atlas sveta, J. W. Cappelens Forlag-Oslo/MK-Ljubljana, 1994.

42. (NOR) – Norsk-russisk ordbok, Vladimir D. Arakin, BIINS, Moskva, 1963.

43. (PIO) – Storia del Friuli, Pio Paschini, AGF, Udine, 1975.

44. (WEB) – Webster's encyclopedic unabrigded dictionary, Gramercy books, New York, 1996.

43. (DAP/1 in DAP/2) – Aspetti di cultura Resiana nei nomi di luogo, (1) Area di Solbica/Stolvizza e Korito/Coritis, (2) Area di Osoanë/Oseacco e Učja/Uccea, Roberto Dapit, CLCUP, Gemona, 1995.

44. (ALS) – ALSA-Rivista storica della bassa Friulana orientale No.10/1997, Strassoldo, Udine.

45. (SEL) – Izbrannye trudy, Afanasij Matveevič Seliščev, Izd. Prosveščenie, Moskva, 1968.

46. (BOL) – Bolšaja sovetskaja enciklopedia, Moskva, 1956.

47. (MEY) – Meyers Enzyklopädisches Lexikon, BI, Mannheim, 1977.

48. (POP) – Istorija srpskohrvatskog jezika, Ivan Popović, Matica srpska, Novi Sad, 1955.

49. (BRIT) – The New Encyclopaedia Britannica, E.B. Inc., Chicago, 1986).

50. (DEV) – Dizionario etimologico, Giacomo Devoto, Felice Le Monier, Firenze, 1968).

51. (SIEN) – Slovenska Koroška – Seznam krajev in politično-upravna razdelitev, Luka Sienčnik-Bogo Grafenauer, Znanstveni institut-oddelek za meje v Ljubljani, Ljubljana, 1945.

52. (HOR) – Kultura Hrvata kroz 1000 godina, Josip Horvat, Tipografija d.d., Zagreb, 1939.
53. (DOL) – Dolomiti e montagna Veneta – Itinerari turistici, ured. Bartolomeo Zanenga, Regione Veneto e.a., Trento, 1980.

54. (VAS) – Russisches etymologisches wörterbuch, Max Vasmer, heidelberg, C. Winter, 1976.

55. (WAL) – Leteinisches etymologisches wörterbuch, A. Walde (J.B. Hofmann), C. Winter, Heidelberg, 1938.

56. (BOI) – Dictionnaire etymologique de la langue grecque, Emile Boisacq, C. Winter, Heidelberg, 1950.

57. (TRE) – Enciclopedia italiana, Treccani, Roma, 1937.

58. (LES) – Lessico universale italiano, Treccani, Roma, 1970.

59. (RUT) – Tolminske zgodovinske črtice, Simon Rutar, Tolminski muzej, Tolmin, 2001.

60. (PAS) – Storia del Friuli, Pio Paschini, Arti Grafiche Friulane, Udine, 1975.

61. (ZGO) – Zgodovina človeštva I-VI, različni avtorji, UNESCO-DZS, Ljubljana1970.

62. (HER) – Zgodbe II, Herodot iz Halikarnasa, DZS, Ljubljana, 1955.

62. (FOL) – Storia della cultura veneta, Gianfranco Folena e altri, Neri Pozza Ed., Vicenza, 1976.

63. (MOT) – Enciclopedia Motta, Federico Motta, Milano, 1986.

64. (GRA) – Zgodovina slovenskega naroda, Bogo Grafenauer, DZS, Ljubljana, 1964.

65. (RAM) – Kratka zgodovina slovenskega jezika, Fran Ramovš, ZRC-SAZU, Ljubljana, 1936-ponatis1995.

66. (MER) – Slovenski priimki na zahodni meji, Pavle Merkú, Mladika, Trst, 1982.

67. (ORO) – Oronimi bellunesi (1 – 6), Gian Battista Pellegrini, Fondazione Giovanni Angelini-Centro studi sulla montagna, Belluno, 1993.

68. (RAM 36) – Kratka zgodovina slovenskega jezika, Fran Ramovš, ZRC SAZU, Ljubljana 1995 (ponatis iz 1936).

69. (MER 99) – Slovenska krajevna imena v Italiji, Pavle Merkú, Mladika, Trst, 1999.

70. (MER 97) – La Toponomastica dell'alta val Torre, Pavle Merkú, Comune di Lusevera, 1997.

71. (SNO) – Slovenski etimološki slovar, Marko Snoj, MK, Ljubljana, 1997.

72. (GLU) – Hrvatski etimološki riječnik, Alemko Gluhak, August Cesarec, Zagreb, 1993.

73. (VUG2) – Davnina govori, Lucijan Vuga, Založba JUTRO, Ljubljana, 2003

 

Korenine

 

Povzetek

Med različnimi teorijami o izvoru Indoevropejcev je v zadnjih letih v ospredju teorija kontinuitete (TK), med njenimi vidnimi zagovorniki so arheolog Colin Renfrew, paleolingvist Mario Alinei, arheologi Marcel Otte,  Xaverio Ballester, Herbert Kühn itd.

Mario Alinei, dolgoletni profesor (od 1959 do 1987) na univerzi v Utrechtu, soustanovitelj in prvi predsednik »Atlas Linguarum Europae«, ustanovitelj revije »Quaderni di semantica«, pisec vrste odmevnih znanstvenih knjig itd., v svojem najnovejšem obsežnem delu (skoraj dva tisoč strani) »Origini delle lingue d'Europa« v poglavju La Ladinia: un'area italide slavizzata (II, str.739 i.n.) piše in utemeljuje z jezikoslovnimi, arheološkimi, etnološkimi i.dr. argumenti: (II, str.750) »…v najskromnejši različici…v 3. in 2.tisočletju pr.n.št. …metalurgi iz Slovenije priseljeni v južnoalpske doline in v Grigione [Graubünden, švicarski kanton] niso mogli biti drugi kot le južni Slovani…verjetno Slovenci…ki so prekrili ljudstva italidskega izvora na južni strani vzhodnih in osrednjih Alp…« (vsi prevodi L.V.). Pri tem se Alinei med drugim oslanja tudi na Huga Schucharta, ki ga imenuje enega od najizvirnejših lingvistov 19. st., avtorja dela »Slawo-Deutsch und Slawo-Italienisch« (1884). Še prej (str.183) zapiše: »…ena od najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije je: ''prihod'' Slovanov, nič prej kot v zgodovinskem obdobju, na neskončno področje, ki ga danes naseljujejo…«, ter (str.196): »Na jugozahodu trikotnika so Slovani od vselej mejili z Italidi v Dalmaciji, na področju vzhodnih Alp in v Padski nižini na večji površini od današnje, ker je ni toliko poplavljalo morje…«.

 

Starosta slovenskih zgodovinarjev, pokojni akademik Bogo Grafenauer, se je v predgovoru knjižice »Slovenska Koroška« (Znanstveni institut, Ljubljana, 1945), ki sta jo napisala skupaj z dr.Sienčnikom, jasno izrazil, rekoč: »Seznam slovenskih krajevnih imen na slovenskem Koroškem…nam dokazujejo ta še danes živa imena, da je to ozemlje v resnici slovensko. Če bi šlo namreč samo za mrtva slovenska imena, ki so se nam na kakršenkoli način ohranila, se ne bi mogli omejiti na sedanjo slovensko Koroško, marveč bi jim morali slediti po vseh vzhodnih Alpah do Donave in preko nje«. Vzhodne Alpe pa segajo od Slovenije do Italije in Švice, nekako do črte od jezera Maggiore na jugu do Züricha na severu; od koder se do Donave razprostira Švabsko-bavarska planota, onkraj Donave pa sta Črni les-Schwarzwald in Švabska jura (primerjaj npr. Atlas sveta, MK, Ljubljana, 1979, str. 58-59). Torej se glede obsežnosti prostora Alinei in Grafenauer ujemata, razlika med njima je v časovnem razponu slovenske prisotnosti na tem območju. Medtem ko je Grafenauer pristaš poznega, to je srednjeveškega prihoda slovenskih prednikov na to ozemlje, zagovarja Alineji njihovo predzgodovinsko prisotnost. Toda pri tem je še treba opozoriti na Grafenauerjevo pomembno misel, ki jo najdemo v skupinskem delu »Zgodovina Slovencev« (CZ, Ljubljana, 1979), v katerega je prispeval poglavje Prihod Slovanov (str.94): »…v znanosti se je uveljavilo mnenje (podčrtal L.V.), da je bila pradomovina Slovanov med Karpati na jugu in Baltiškim morjem na severu, med vzhodnim porečjem Odre na zahodu in srednjim Dneprom na vzhodu«. Grafenauer je uporabil izraz – mnenje, ne pa dokaz, ugotovitev ali kakšen drugi čvrstejši pojem. Kaj pa je mnenje? Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži: (1) mnenje – prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno védenje, poznavanje; (2) kar je glede na védenje, poznavanje koga resnično: to je moje mnenje, morda pa je bilo drugače.

Eden najvidnejših sodobnih arheologov, Colin Renfrew, opozarja v svojem delu Arheologija in jezik (Archaeology and Language, J. Cape Ltd., London, 1987 – Archeologia e linguaggio, Laterza, Roma, 1999), da danes čedalje več zgodovinarjev meni: »…ne obstaja nikakršna posebna argumentacija, ki bi govorila v prid selitve jezikov. Demografski sestav na posameznih zemljepisnih območjih je ostal na široko nespremenjen v večini primerov… (str. 106)« ter »Proučevalci z vsakega posameznega zemljepisnega območja se morda lahko česa naučijo iz napak in novih dosežkov od tistih, ki delajo drugod (str.320)« in še »Poskusil sem dokazati…da doslej ni obstajala nobena veljavna metodologija, ki bi povezovala obstoječo dokumentacijo proučevanja jezikov, to je historične lingvistike, z arheološkimi najdbami (str.321)«.

V luči Alineijeve teze glede Ladincev po teorije kontinuitete sem na območju Vzhodnih Alp razčlenil nad 500 toponimov, ki kažejo visoko korelacijo s slovensko etimološko osnovo. Ker Alinei zastopa mnenje, da so bili severnojadranski Veneti verjetno Italidi, a ne pozabimo, da so Veneti živeli pretežno na sedanjem ladinskem področju, lahko sklepamo, da ta analiza nakazuje venetsko-slovensko prazgodovino.

Korenine