Korenine / Origin / Herkunft

ATESTINSKE TABLICE VERSKI IN JEZIKOVNI POMNIKI NAŠIH PREDNIKOV

Vinko Vodopivec

Pot na Drenikov vrh 12, 1000 Ljubljana; E-mail: Vinko.Vodopivec@familia.si

1. Uvod

Atestinske tablice z označbami Es 23, Es 24, Es 25 in Es 26 iz antičnega mesta Ateste (danes Este pri Padovi) iz 5. stoletja pred Kristusom predstavljajo najbolje ohranjene venetske pisne spomenike. Znani venetologi so v svojih knjigah (1-3) te tablice predstavljali predvsem kot učni pripomoček. Njihovo razlago so iskali predvsem v latinščini in romanskih, zlasti italskih jezikih in jo poenostavljeno uvrščali v kentumsko skupino, pa čeprav za to niso imeli nobene jezikovne osnove. Zapise na tablicah so zgodovinarji in jezikoslovci obravnavali predvsem črkovno, medtem ko vsebine tablic niso uspeli razvozlati, saj so jim bila črkovna zaporedja, besede in njihova vsebina nerazumljivi.

M. Bor je z uporabo slovanskih pomenskih elementov, zlasti slovenščine z narečji, pojasnil pomen različnih oblik glagola jekati in vsebino stavčnih zapisov na tablicah, kar je objavil v knjigi Veneti naši davni predniki (4). D. Kaplja (5) je prvi opazil v ponavljajočih se soglasniških skupinah v slovenščini razumljive korene. I. Tomažič pa je v knjigah (6,7) in na predavanju v organizaciji Univerzitetnega znanstvenega foruma z naslovom Čudovit spomenik naših prednikov (8) dodatno pojasnil smisel različnih oblik glagola jekati. Nepojasnjeni so ostali predvsem napisi VIR VIN VIL VI, ki sem jih pojasnil v časopisnem prispevku (9) in jih dodatno pojasnjujem tudi v tem prispevku. Pri analizi sem upošteval tablice Es 24, Es 25 in Es 26, ki so bile objavljene v knjigi Zgodovina Langobardov, kjer je B. Grafenauer dodal obsežen zapis o venetskih teorijah (10). Upošteval pa sem tudi tablico Es 23, ki je bila objavljena v knjigi Veneti naši davni predniki (4), saj je na njej prikazana tudi abeceda.

Vse tablice so dobro ohranjene in so v različnih tehnikah prikazane v priloženi fotokopiji tako, da so dobro razvidne vse ohranjene črke posameznih zapisov. Iz podanih tablic je razvidna uporabljena venetska abeceda, ki šteje 19 črkovnih znakov in se zapisana v latinici glasi:

abeceda           :           A   E   V   D   I   T   K   L   M   P   N   Š   R   Z   C   U   B   G   O

dvojniki                         J                                    Ž        S  Č               H

2. Vsebina tablic

Vse štiri tablice imajo izrazito podobno zgradbo črkovnega in besednega zapisa in podoben namen. Tablici Es 23, ki ima podano tudi abecedo, in Es 26 sta preprosto in urejeno oblikovani in se začneta brati na vrhu, saj vsebina lepo sledi serpentinasto po vrstah navzdol. Tablici Es 24 in Es 25 pa se pričneta brati v sredini, praviloma od desne proti levi in se branje nadaljuje navzgor ali po obodu. Vse štiri tablice sestavljajo štirje bistveni kultni deli, in sicer:

vstopni del, osrednji ponavljalni del, prošnji del, objokovalni in slovnični del.

2.1 Vstopni del

Prepis v latinici, smiselni bralni zapis:

Es23                IVLIVNIVRIV                        VIR VIN VIL VI

Es24                IVLIVNIVRIV                        VIR VIN VIL VI

Es25                IVLIVNIVRIV                        VIR VIN VIL VI*

Es26                IVLIVNIVRIV                        VIR VIN VIL VI

*VI je naveden ločeno v skupini KVVI

Pri tablici Es 26 del črk manjka, vendar je zaradi podobnosti upravičeno mogoče upoštevati tak zapis.

Če izločimo samoglasnik I in zlog VI, ki ima poseben pomen, dobimo VRVN V L, torej podobno skupino kot v ponavljalnem delu.

Grafenauer (10) navaja isti zapis, vendar namesto I uporablja H, za kar ni nobene osnove ne v abecedi ne v stvarnih zapisih na obravnavanih tablicah. Tak zapis bistveno popači vsebino, kar je znanstveno in jezikovno nedopustno.

2.2 Osrednji ponavljalni del

Prepis v latinici, v obrnjeni smeri:

Es 23:

DRDNDLTRTNTLKRNKLKVMRMNMLPRPNPLŠRŠNŠLZRZNZLTRTNTLBRBNBLGRGNGL

Es 24: DRDNDLTRTNTLKRKNKLKVMRMNMLPRPNPLŠRŠNŠLZRZNZLTRTNTLBRBNBLGRGNGL

Es 25:

KRKNKLTRTNTLDRDNDLMRMNMLPRPNPLŠRŠNŠLZRZNZLKRKNKLKVVIBRBNBLGRGNGL

Es 26:

TRTNTLKRNKLMRMNMLPRPNPLŠRŠNŠLZRZNZLDRDNDLBRBNBLGRGNGLKV

Grafenauerjev bralni zapis tablice Es 24:

DR  DN  DL    QR  QN  QL    KR  KN  KL     KV    MR  MN  ML    PR  PN  PL

ŠR  ŠN  ŠL      SR  SN  SL      TR  TN  TL                 BR  BN  BL      GR  GN  GL

Grafenauer (10) navaja črko Q namesto črke T, kar ni ustezno, saj sam navaja, da je bila Q mrtva črka, ki je Veneti niso uporabljali. Namesto črke Z uporablja črko S, kar je dopustno, saj sta prisotna različna zapisa - glej abecedo, namesto mehčalnega TS ali C pa uporablja T, kar pa glasovno prav gotovo ni ustrezno.

Smiselni bralni zapis:

Es 23    DRDN D     L TRTN T     L KRKN K    L KV   MRMN M             L PRPN   P L ŠRŠN  Š      L ZRZN Z     L TRTN  T     L                 BRBN   B             L GRGN G L

Es 24    DRDN D     L TRTN T     L KRKN  K    L KV  MRMN M             L PRPN   P    L

                ŠRŠN  Š      L ZRZN Z     L TRTN . T     L                       BRBN   B               L GRGN G    L

Es 25    KRKN K     L TRTN T     L DRDN D     L                        MRMN M             L PRPN   P    L

                ŠRŠN  Š      L ZRZN Z     L KRKN K     L KV VI            BRBN   B               L GRGN G    L

Es 26    TRTN  T     L KRKN K    L MRMN M   L       PRPN    P               L ŠRŠN   Š    L

                ZRZN  Z     L DRDN D    L BRBN    B    L       GRGN  G                L KV

V tablici Es 25 je v poševnem tisku označen zlog VI, ki pripada vstopnemu delu. V vseh tablicah se pojavlja KV, ki ima lahko pomemben del pri molitvenem namenu ali obredu, lahko pa je preprosto oznaka izdelovalca, oznaka molitvenega obrazca ali kaj drugega. Črka T je pisana drugače in verjetno pomeni mehčalno obliko ts ali c.

2.3 Prošnji del

Prepis v latinici (beri z desne na levo):

Es 23    SOBOROIPOJAROPAŠOTIABAIVBEOTSANODOGEM

Es 24    IAJITIERSNMNARAKOEKNODIOMOTNAVOTSANODOGEM

Es 25    IAJITIERIETANIAŠSNUJIRASTNAVUJISONMOJITLOVOTSANODOGEM

Es 26    IAJITIEROTSANODSRA**OGEM

Grafenauerjev (10) bralni zapis:

Es 24    MEGO DONASTO VANTS MOLDONKEO KARANMNS REITIIAI

Es 25    MEGO DONASTO VOLTIIOMNOS IIUVANTS ARIIUNS SAINATEI REITIIAI

Es 26    MEGO  **  ARS  DONASTO  REI  TIAI

Opomba: debelo in poševno so označene napačno prečrkovane črke.

Smiselni bralni zapis (4):

Es23     MEGO  DONASTO  E  B  VIABAITOŠA  PORAJ  OPIO  ROBOS

Es24     MEGO  DONASTO   VAN  TO  MOI  DONKE  OKARAN   MNS    REITIJAI

Es25     MEGO DONASTO VOLTIJO MNO SIJ UVANT SARIJUNS ŠAINATEI REITIJAI

Es26     MEGO  **ARS  DONASTO  REITIJAI

2.4 Objokovalni in slovnični del

Vse navedene tablice navajajo 16 morfoloških oblik glagola oekat (objokavati), zato so prve štiri črke vsakega zapisa enake, in sicer OEKA. Podrobneje si oglejmo le zadnjo vrsto v dejanskem vrstnem redu, ki z različnimi črkami spreminja pomen besede ojekat - vse črke so v latinici:

Es23     E  G  B  C  Z  R  Š  P  N  M  L  K  T  I  D  V

Es24     E  G  B  T  ZI R  Š  P  *   *   *   *   *  I  D  V

Es25     JI  H  B  D  S  R  Š  P  N  M  L  *   *  *  *   *

Es26     A  G  O  C  S  R  *  *  N  M  L  K  T  I   *   *

#                        Č         Ž                            J

* manjkajoče črke pri slabše ohranjenih tablicah

# možne dodatne bralne kombinacije

Na tablici Es 23 je podana abeceda, ki zajema 18 črkovnih znakov, navajam zapis v latinici:

A   E   V   D   I   T   K   L   M   P   N   R   S   C   U   B   G   O

3. Analiza navedenih zapisov

3.1 Vstopni del

Vstopni del je zapis VIR VIN VIL VI. Kot sem že omenil, dobimo z izpustitvijo črke I zapis VRVN V, ki ima enako obliko kot koreni v ponavljalnemu delu. Ta koren ne spada v ponavljalni del, zato se v ponavljalnem delu nadomesti z dvojnikom TRTN ali z možno variantno obliko CRCN v tablicah Es 23 in Es 24 ter z dvojnikom KRKN v tablici Es 25, da se tako zadrži osnova desetiškega sistema deset. V vstopnem delu se molivec bliža božanstvu s svojo prošnjo in ga s črkami V in I spoštljivo nagovori, saj ti dve črki verjetno predstavljata verovanje (V) ter nagovor (VI) z znano obliko vikanja. Od tod verjetno izvira tudi beseda vila (VIL), ki predstavlja dobro žensko, kot je tudi boginja Reitija.

Verjetno so uporabili najspoštljivejši način, ki so ga poznali in ta nas napelje na nekatere zanimive stvari, kot je uporaba črke I, ki je začetek imena IOUA (Jupiter) in IEOUA (JEHOVA), hebrejsko JaHVeH (za potrditev teze bi morali poznati starohebrejski oziroma staroegipčanski zapis božjega imena). Opozoril bi še na povezavo s številom 5 (IEOUA), (TRTNT, KRKNK itd.), medtem ko uvodni molitveni del brez ločilne črke L vsebuje točno 10 črk, težko je reči, da nenačrtno! Število 5 je uporabljeno tudi na »vaški situli«, izjemnem pomniku venetske kulture na naših tleh, saj ima kolo voza 5 prečnikov in piščal trstenka 5 piščali. Tudi v naši sedanji in pretekli zgodovini se v ljudskem pesništvu uporablja 5/8 takt kar tudi opozarja na pomen števila 5 v ljudskem izročilu. Posebno zanimiva je simetrija božjega imena IEOUA, ki iz ravnih črk ob robovih besede prehaja v sredini v črko O (v oglati venetski pisavi kvadrat ali romb), ki ima vse geometrijske in oblikovne lastnosti odličnosti. Poleg točke in krogle ravno črka O najbolje ponazarja večnost in vsemogočnost Boga, zlasti pa njegovo vseobsegajočo ljubezen. Morda zato v vstopnem delu ni uporabljena črka O, temveč črka I, saj so se na božanstvo obračali le na moč spoštljivo.

3.2 Osrednji ponavljalni del

Osrednji ponavljalni del predstavlja zaporedje melodičnih korenov s samoglasniškim R, ki z zvenečo melodiko ustvarjajo mistično vzdušje. To nam je dobro znano iz vzhodnjaških verstev, kjer se mora človekova notranjost sozvočiti s poudarjeno in ponotranjeno, ponavljajočo se izgovorjavo. Razpoloženje molilca poudarja notranje sozvočje pri izgovorjavi korena glagola z dolgim zvenečim R, ki je s črko L uveden po predhodniku in s ponovljeno začetno črko ponavljanega korena ločen od svojega naslednika. Navedeni so glagolski enosoglasniški koreni z osrednjim R in zaključeni z N, torej brez samoglasnikov, kar priča o izrazito spoštljivem odnosu do naslovnega božanstva, saj je znano, da stari narodi niso pisali samoglasnikov zaradi strahospoštovanja do Boga. Ob tem je vsekakor pomembno, da je ime Boga v »Stari zavezi« IEOUA, ki se ga ni smelo zapisovati in tudi ne govoriti, sestavljeno iz vseh petih samoglasnikov.

Analiza osrednjega ponavljalnega dela daje zanimive rezultate:

Velelniške oblike: vrvn iz vrveti v uvodnem ter drdn iz drdrati, trtn iz treti, krkn iz krkniti, mrmn iz mrmrati, prpn iz pripeti, šršn iz sršati, zrzn iz zrezati, brbn iz brbrati in grgn iz grgrati v osrednjem ponavljalnem delu so Slovencem še po tisočletjih razumljivi. Tudi primerjava sedanje slovenske abecede z navedenimi soglasniškimi skupinami potrjuje izjemno podobnost.

sedanja slovenska abeceda                   a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž

izločeni samoglasniki in j                          b c č d    f g h     k l m n    p r s š t    v z ž

izločeni uporabljeni in slični soglasniki                      f

Ostane samo črka F, ki je zelo podobna črki V in se v tem času pri Venetih še ne uporablja. Nove možnosti branja črk z glasovi TS, C, Č in Ž odpirajo zanimive kombinacije crt-cartati, crk-crkljati, crč-cvrčati, trc-trcati, krc-krcati, trč-trčati, črt-črtiti-črtati, žrt-žrtvovati.

Analiza kaže, da sodobni Slovenec razume tedanje zapise in bi ob enakem verovanju pripravil skoraj do podrobnosti enak vstopni in osrednji ponavljalni del, saj se v 2,5 tisočletjih abeceda skoraj ni spremenila, navedeni izreki pa so še danes v uporabi, zlasti v velelniški obliki, in so povsem razumljivi in domači vsakemu Slovencu!

Treba je poudariti, da se navedeni soglasniški izrek še danes uporablja v narečjih, npr. v tolminskem narečju kot velelnik, na primer od glagola drgniti:

velelnik 1. osebe ednine            zapis kot na tablicah      narečni zapis s polglasniki

    Le drgni                                   l drgn                                       l_¶d_¶rg_¶n

Navedena analiza je narejena le glede na slovenski jezik, zato je treba zapisane ponavljalne korene osvetliti tudi še v primerjavi z antičnimi in sedanjimi evropskimi jeziki, kar je prikazano v tabeli 1. Pregled navedenih korenov v primerjavi z drugimi evropskimi jeziki nam potrdi razvidno arhaičnost slovenščine. Analiza je narejena z iskanjem vseh besed z začetnim korenom v slovenščini in po enakem postopku ponovljena v drugih navedenih jezikih in je prikazana v naslednjih tabelah.

Tabela 1. Število besed, ki imajo navedeni začetni koren Atestinskih tablic v slovarjih obravnavanih jezikov (11-18).

Koren              slovenščina       hrvaščina        angl.    nemš.     franc.   italij.     gršč.  lat.

VRV                  31                      4                  0          0          0          0          0          0

TRT                   13                    17                  0          0          0          0          0          0

KRK                    2                    31                  0          0          0          0          0          0

MRM                   6                    14                  0          0          0          0          0          0

DRD                    7                      0                  0          0          0          0          0          0

ŠRŠ                 SRŠ 15             SRŠ 1              0          0          0          0          0          0

BRB                  30                    21                  0          0          0          0          0          0

ZRZ                 ZREZ 3                0                  0          0          0          0          0          0

PRP                     0                    14                  0          0          0          0          0          0

GRG                  11                    13                  0          0          0          0          0          0

Skupaj              118                  115                  0          0          0          0          0          0

Navedena števila so števila vseh besed v posameznih jezikih, z navedenimi začetnimi koreni kot so zapisana v slovarjih (11-18). Iz tabele 1 je razvidno, da so navedeni koreni živi v slovanskih jezikih, medtem ko v drugih navedenih sodobnih romanskih in germanskih ter v antičnih jezikih latinščini in grščini besed s temi koreni ni.

Tabela 2. Število besed, ki imajo začetni koren PRP Atestinskih tablic, z dodanim samoglasnikom v slovarjih obravnavanih jezikov (11-18).

______________________________________________________________________

Koren              sloven   hrv.      angl.    nemš.   franc.   italij.     gršč. latinšč.

PRAP                26        11                      0        0          0          0          1          0

PREP              283       193                    35      10        16        19          3        24*

PRIP               175       151                      0        0          0          0          0          0

PROP                44      113                    89      45        36        54        38        63

PRUP                  0          0                      0        0          0          0          0          0

Skupaj              528       468                  124       55        52        73        42        87

* (PRAEP)

Koren PRP je nekaj posebnega, saj ga v originalni obliki v slovenskem knjižnem jeziku ni več, je pa prisoten v narečjih in v hrvaškem knjižnem jeziku. Pri dodanem samoglasniku gre predvsem za glagolske predpone, ki obilno povečajo število besed, zato ga v tabeli 2 obravnavam posebej, z vsemi različicami v vseh navedenih jezikih.

Tabela 3. Število besed v slovarju slovenskega knjižnega jezika(11), ki imajo navedeni začetni koren Atestinskih tablic, in sicer prvi dve črki v kombinaciji z vsemi soglasniki.

Koren

            vrv       trt         krk       mrm     drd       srš        brb       zrz        prp       grg

            vrb 19   trb   3                                      srb 27   brb 30                          grb 24

                        trc  2    krc   8  mrc  5              src   2   brc   6  zrc  8

            vrč  5   trč   4   krč 24   mrč  7  drč  6   srč 20   brč   4              prč  1   grč 13

            vrd  1   trd 70   krd   4  mrd  4  drd  7   srd   6  brd 14             prd  5   grd 26

                        trg 28               mrg  8  drg 19              brg   4              prg  3   grg 11

            vrh 31   trh 12   krh 13   mrh 13  drh 12   srh   8   brh   3              prh 29

                        trj    2   krj    1                                      brj    1

                        trk 13   krk   2  mrk19   drk  4   srk   8   brk 17   zrk  4               grk   4

            vrl   5   trl    4   krl    4  mrl 10   drl   4               brl  23              prl   3   grl  18

                        trm 14  krm44   mrm 6  drm 5                                       prm 6   grm 32

            vrn  8   trn  25  krn 12   mrn  1  drn 12   srn 11   brn  9   zrn 14   prn  1

                        trp 24   krp 25              drp  2   srp 11

                        trr    1   krr   1               drr   1               brr   1

            vrs 21   trs 28    krs 14               drs 34               brs 22               prs 39

            vrš 26   trš   8   krš 27   mrš 11              srš 15   brš 10               prš 25   grš  4

            vrt  67  trt  13   krt  21  mrt 28  drt   1   srt   2   brt   2               prt  13  grt   2

            vrv 31              krv 57   mrv  5  drv 33              brv  3               prv 73

            vrz  4    trz  11   krz   8   mrz 29                         brz 46

            vrž  2    trž 16    krž   5   mrž   1  drž 43   srž  1    brž 12               prž  2   

Skupaj: 220       288       270       147       183       111       207         26      200       134

Skupaj vseh      1786

Tudi ta primerjava pokaže na bistveno razliko med slovanskimi in drugimi evropskimi, sodobnimi in antičnimi jeziki, saj se v slovenščini in hrvaščini pojavljajo štiri oblike, pri drugih jezikih pa predvsem dve obliki in v celoti v bistveno manjšem obsegu. V slovenščini in hrvaščini se pojavljajo tudi originalne besede, pri drugih jezikih pa skoraj izključno le izpeljanke.

Za popolnejšo primerjavo sem pregledal še besede, ki vsebujejo začetne soglasniške skupine Atestinskih tablic, in sicer prvi dve črki, v kombinaciji z vsemi soglasniki. Rezultat je podan v ločenih preglednicah za slovenščino in za hrvaščino, ki imata veliko zadetkov, in v skupni preglednici za neslovanske jezike, ki takih besed nimajo. Tabela za druge jezike je drugačna, saj nima pomena navajati vseh oblik, ker sta v celotnem obsegu teh jezikov prisotna le dva zadetka in še v tem primeru gre za imena slovanskega izvora.

Iz tabel 3 in 4 je razvidno, da imata slovenščina in hrvaščina pri opazovanih korenih podobno številno besedišče, vendar so opazne velike razlike pri nekaterih korenih, kar je razumljivo glede na jezikovne razlike. V celoti je hrvaško besedišče obširnejše za 27%. To kaže na izjemno skromen obseg slovenskega knjižnega jezika, ki bi moral zajemati tudi izjemno široko razvejani slovenski jezik, ki se izraža v številnih dialektnih različicah. Te očitno niso našle mesta v knjižni slovenščini, kar je izjemno osiromašilo naše knjižno izražanje.

Tabela 4. Število besed v hrvaškem slovarju (18), ki imajo navedeni začetni koren Atestinskih tablic, in sicer prvi dve črki v kombinaciji z vsemi soglasniki.

Koren

vrv       trt         krk       mrm     drd       srš        brb       zrz        prp       grg

            vrb 16   trb 24   krb 8                            srb 20   brb 21                          grb 26

            vrc 10   trc  3    krc 11   mrc 18  drc  4   src  4    brc  3   zrc  5    prc  4   grc 1

            vrč 17   trč 17   krč 32   mrč 22  drč  2   srč 21   brč 19              prč 26   grč  23

            vrd   5              krd 17   mrd  7              srd 23   brd 23   zrd  1    prd 18   grd  29

            vrg   6  trg 22   krg  2   mrg 10             srg   1   brg   4              prg   4  grg  13

            vrh 14   trh   2   krh  9               drh 17   srh   1                          prh 16

            vrk   6  trk 21   krk 31   mrk 42  drk  3   srk   8   brk 31              prk 16   grk  23

            vrl  24   trl  21   krl  21   mrl  17  drl  11   srl    1   brl  21              prl  21   grl   32

                        trm  6   krm 53  mrm14  drm13   srm  4   brm  3                          grm 27

            vrn   8  trn 36   krn 28   mrn  5  drn 13   srn   9   brn 16   zrn 14   prn 24   grn 16

            vrp 10   trp 34   krp 41              drp   5  srp 18

            vrs 19   trs 16    krs 41   mrs 16  drs   4   srs   1   brs 12               prs 50   grs   4

            vrš 34   trš 13    krš 28   mrš 22  drš   3   srš   1   brš   6              prš 20   grš   3

            vrt 70   trt 17    krt 22   mrt 42  drt   3   srt    2  brt    3              prt  18  grt    2

            vrv  4   trv  5    krv 66   mrv 11  drv 71   srv   1   brv 12              prv 74

            vrz  7    trz  8    krz 16   mrz 25              srz   1   brz 67               prz   3

            vrž  1    trž  7    krž 11   mrž  4   drž 29   srž   3   brž   3              prž  14 

Skupaj: 251       252       437       255       178       119       244       20        308       199

Skupaj vseh      2263

Analiza kaže, da se navedeni koreni pogosto pojavljajo v današnji slovenščini in hrvaščini, medtem ko v jih romanskih in germanskih jezikih ni, prav tako pa jih ni niti v antičnih jezikih latinščini in grščini, glej tabelo 5. Kakršnokoli zavračanje jezikovnih zapisov na venetskih Atestinskih tablicah, kot ene od predhodnih korenin slovanskih jezikov in neposredne predhodnice današnje slovenščine, je po tej razvidni jezikovni primerjavi znanstveno nedopustno!

Tabela 5. Število besed, ki imajo navedeni začetni koren Atestinskih tablic, in sicer prvi dve črki v kombinaciji z vsemi soglasniki v slovarjih obravnavanih jezikov (12‑17).

Koren

                        vrv       trt         krk       mrm     drd       srš        brb       zrz        prp    grg

angleščina        0          0          0          0          0          0          0          0          0          0

nemščina          0          0          0          0          0          0          0          0          prs*      0

                                                                                                                      prz*      0

italijanščina       0          0          0          0          0          0          0          0          0          0

francoščina       0          0          0          0          0          0          0          0          0          0

latinščina          0          0          0          0          0          0          0          0          0          0

grščina             0          0          0          0          0          0          0          0          0          0

* 1(ime)

3.3 Prošnji del

Prošnji del s smiselnim zapisom in vsebino v današnji slovenščini je podal že Bor (4):

Es 23      MEGO  DONASTO      E        B      VIABAITOŠA  PORAJ    OPIO   ROBOS

                Jaz         donašam     (da)ne   (bi)bil      vojvoda       silen         opit      robavs

Es 24      MEGO DONASTO              VAN            TO  MOI  DONKE  OKARAN   MNS        REITIJAI

                Jaz          donašam              nebesom    ta    moj       dar         okaran        (?)              Reitiji

Es 25      MEGO DONASTO VOLTIJO MNO SIJ UVANT SARIJUNS ŠAINATEI                REITIJAI

                Jaz        donašam       za dušo  meneč da bo zagovorjena (?)       Šajnati                   Reitiji

Es 26      MEGO  **ARS  DONASTO  REITIJAI

                Jaz              (?)      donašam     Reitiji

Prošnji del je razumljiv: dar za rešitev težav bližnjega (žene, sorodnika, soborca) silnega vojvode, ki pijan postane robavs na tablici Es 23, okarani prinaša svoj dar nebesom na tablici Es 24, posmrtno darovanje za dušo z namenom da bi bila ta zagovorjena na tablici Es 25 in splošen prošnji ali zahvalni dar na tablici Es 26. Navedeni prošnji darovi lepo zaokrožujejo prošnje in zahvalne potrebe ljudi tedanjega časa. Zahvale so osebne, govore o stvarnih problemih tedanjih ljudi in niso le izraz nekega splošnega verovanjskega okolja.

Abeceda

Es23                A   E   V   D   I   T   K   L   M   P   N   R   S   C   U   B   G   O

Abeceda je sicer razumljiva, vendar očitno ni poudarek na zapisu posameznih glasov, saj je zapisanih le 18 črk, ki so se takrat največ uporabljale. Šele z različno izgovorjavo osnovnih črk in z različno izgovorjavo dvoglasnikov dobimo ustrezen glasovni zapis.

3.4 Objokovalni in slovnični del

Bor je prvotno zaznal oblike glagola jekati (4). Na tablicah Es 24 in Es 26 pa je jasno razviden okras med molitvenim in objokovalnim delom, zato črka O vsekakor spada k besedi in poudarja pomen objokovanja in nikakor ne gre le za jokanje. Vse navedene tablice navajajo 16 morfoloških oblik glagola ojekat (objokovati), zato so prve štiri črke vsakega zapisa enake, in sicer OEKA. Ponovno si podrobneje oglejmo le zadnjo vrsto, ki spreminja pomen besede ojekat:

Es23     E  G  B  C  Z  R  Š  P  N  M  L  K  T  I  D  V

Es24     E  G  B  T  ZI R  Š  P  *   *   *   *   *  I  D  V

Es25     JI  H  B  D  S  R  Š  P  N  M  L  *   *  *  *   *

Es26     A  G  O  C  S  R  *  *  N  M  L  K  T  I   *   *

                         Č        Ž                          J           (možne dodatne bralne kombinacije)

Taka navedba 16 morfoloških oblik glagola ojekat je lahko služila za objokovanje (naricanje), lahko pa predstavlja tudi obliko krožne ponavljalne molitve kesanja, kjer se pri vsaki napisani obliki ponovita osrednji molitveni in prošnji del.

Zapis vseh navedenih oblik glagola objokovati iz tablice Es 23, s kombinacijami na drugih tablicah in s kratko verjetno razlago, so podani v sledeči tabeli:

Tabela 6. Zapisi v latinici, slovnična oblika in pomen besede

oekav                           pridevnik                                              objokan

oekad                           množ. sam.                                          objokad (otročad)

oekai (ji)                       velelnik                                                objokuj

oekat                           nedoločnik                                           objokovati

oekak                           samostalnik                                          objokak (čudak)

oekal                            deležnik                                               objokal

oekam                          glagol 1.oseba edn.                               objokujem

oekan                           pridevnik                                              objokan

oekap                           neznana oblika

oekaš (ž)                      gl. 2.oseba edn. (sam.)                         objokuješ (objokovalec)

oekar                           samostalnik                                          objokalec

oekaz (s)                      samostalnik                                          objokovalec

oekac (c, č)                  samostalnik                                          objokanec

oekab (o, jo)                 sam. (glagol 3. os. množ.)                     objokač (objokujejo)

oekag (h)                     aorist                                                   objokah

oekae (je) (a, ji)            deležnik (sam.1.os.edn.,3.os.mn.)          objokaje (objokanka) (objokanci)

Značilno je sodo število 16 = 2x2x2x2 = 4x4 (štiri dvojke in kvadrat števila 4 ter po štiri enake črke v 16 navedenih morfoloških oblikah), ki ob uporabljenih petih črkah (pet prstov na roki) vedno dajejo mnogokratnik osnove desetiškega števila 10, kar je vsekakor zanimivo.

4. Ocena Grafenauerjevih navedb

V knjigi »Zgodovina Langobardov« je v dodatku o avtohtonističnih teorijah na strani 396 Grafenauerjev zapis (10): »Ker je s tem paleografskim pretresom izginil ves Borov »dokaz« o slovenskosti/slovanskosti jezika tablic, lahko mirno pustimo ob strani vse njegovo drugo »branje«, saj gre pri njem le za samovoljno delitev vrste črk po vnaprej odbranih črkovnih podobah glede na slovenske besede, s katerimi bi se te podobe, po potrebi še dopolnjene s kakimi glasovi, dale povezovati. Že te vrste delitev vrste črk pomeni nevarno kršitev pravil paleografije pri branju z znanimi črkami v neznanem jeziku zapisanega besedila.«

Ob navedenih netočnostih in neznanstveni obdelavi tako črk kot tekstov in očitno napačni dosedanji delitvi črk, izgubi navedeni tekst vso verodostojnost. Kakršnakoli delitev črk brez ugotovitve vsebine zapisov, je znanstveno nedopustna. Zato je vse dosedanje deljenje črk in branje znanstveni konstrukt, saj vsebine Atestinskih tablic dosedaj »znanstveniki« še niso prepričljivo ugotovili. S tem konstruktom se dokazuje napačno branje tistim, ki so uspeli tudi v resnici ugotoviti vsebino do sedaj »znanstveno« nerazloženih zapisov. Dejstvo je, da so bila ravno z dosedanjo delitvijo črk bistveno kršena pravila paleografije. Nekateri jezikovni znanstveniki očitno uporabljajo napačne znanstvene metode in nato z napačnimi zaključki osporavajo njim nove ali neprijetne teorije in dokaze.

Enako velja za navedbe B. Grafenauerja in drugih piscev v 10. številki revije ARHEO (19), ki navajajo »nepravilnosti« v zvezi z ločevanjem črk venetskih atestinskih in drugih zapisov in »nepravilnosti« glede ugotavljanja njihove vsebine.

Ob ugotovljenih nepravilnostih postanejo še bolj vprašljive trditve o naselitvi Slovencev v 6. stoletju v knjigi Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva I. Grafenauerja (20), in enake trditve v omenjenem dodatku B. Grafenauerja (10), saj avtor sam ugotavlja, da dosedaj še niso potrjene take trditve, medtem ko je za bivanje naših prednikov po vsej osrednji Evropi toliko dokazov, da bi njihovo preučevanje zaslužilo resno znanstveno obdelavo.

5. Objava sedanjega članka v poljudni obliki v letu 1997 in strokovne ocene

V letu 1997 sem hotel v časniku Delo v prilogi »Znanost« objaviti članek z naslovom »Venetske tablice so praslovanski molitveni zapisi«. Ker so zahtevali strokovno oceno članka, sem pridobil dve recenziji in sicer od slovenetologa, ki je pozitivna in od uglednega slovenista, ki je negativna. Članek ni bil objavljen v Delu-Znanost kljub temu, da sem predložil obe oceni, pač pa je bil objavljen v Nedeljskem dnevniku dne 13.07.1997. (9)

Ugledni slovenist se v oceni sklicuje na "logiko znanstvene resnice", pri tem pa uporablja izraze: "resne venetologije, splošno priznanih, skregana, običajna, boljša, trivialne neumnosti, pravilno interpretiranem in šarlatanska«.

V 1. točki oporeka nepojasnjenost besed MEGO DONASTO, ki sta že pojasnjeni v ustrezni literaturi (21), ob tem pa navaja izjemno sporne zaključke in trditve, "da je venetščina bliže latinščini kot pa slovanskim jezikom" in to dokazuje z grško končnico TO. Ob napačnem prepisu v latinico in napačni razlagi ter grški končnici ugotavlja, da je venetščina bliže latinščini kot pa slovanskim jezikom. Njegove trditve ne drže, saj je venetski ego je v resnici jego, mi za jaz pa se še sedaj uporablja v tržaškem narečju, kar smiselno pojasnjuje besedo MEGO. Glede na to, da so Rimljani prevzeli bistveni del svoje kulture od Etruščanov z venetščini podobnim jezikom, ki je v starejšem obdobju tudi razumljiv na podlagi slovanskih jezikov, pa bi bila manjša podobnost vsekakor razumljiva. (22)

V 2. točki navaja, da so jezikoslovci že zdavnaj ugotovili, kako so se glasile besede pred 2500 leti, ne pove pa, ali gre za venetske ali za slovanske besede. To ne vzdrži znanstvene kritike, saj je po izjavah jezikoslovcev venetski opus premajhen, da bi se ugotavljale posebnosti kot v znanem jeziku. Prav tako pa izjava ne drži za slovanske jezike, saj poznamo danes, ko narečja izumirajo, samo v slovenščini mnogo narečij z izjemnim in raznolikim zakladom besed, zato je tudi pri praslovanskih jezikih umestna ustrezna raznolikost.

Sama znanstvena metoda rekonstrukcije starih jezikov ima očitno vgrajeno napako, ki ni nujno razvidna. Če se jezikovne napake pri rekonstrukciji jezikov v zgodovino ujemajo s stranpotmi dejanske preobrazbe jezikov v sedanjost, kar je običajno, napake niso razvidne, zato je sklepanje da jih ni, nedopustno. Zaključki, ki temelje na izločanju venetskih besed, ker se ne ujemajo s predpostavljeno praslovanščino, ne vzdrže znanstvene kritike. Ocenjevalec navaja, da je jezikoslovje že zdavnaj ugotovilo, kako so se glasile slovanske besede pred 2500 leti, pri tem pa isto jezikoslovje ne upošteva venetskega opusa, ki je bistveni del praslovanske jezikovne dediščine.

Ugledni slovenist nekritično ponavlja Miklošičeve navedbe o izposojenkah iz nemščine, čeprav je glede na dokazljivo starost praslovanščine, dokazljivo obratno večinsko izposojanje. Navaja besedo crkljati, ki sem jo omenil le kot možnost, in besedo šajnati, ki pa je prav gotovo izvorno venetska, saj je v tistem času germanski vpliv omejen na majhno območje ob Baltiku, zato germanščina takrat ni mogla imeti pomembnejšega vpliva na venetščino v padski nižini.

V 3. točki dvomi o najspoštljivejšem samoglasniku I, s čemer se v celoti strinjam, saj gre za zanimivo simetrijo imena IEOUA, ki se od ravnih črt ob straneh središči v osrednji črki O, zato sem to pripombo z veseljem upošteval. Ocenjevalec navaja: "v nobenem doslej znanem in pravilno interpretiranem besedilu ne najdemo stavka, ki bi vsebinsko samo spominjal na stavek. Jaz donašam (da)ne (bi)bil vojvoda opit robavs in nadaljuje: Nasprotno, vsi veljaki, ki so kdaj delali zapise, se hvalijo s svojimi krepostmi". Ocenjevalec očitno ni upošteval avtorjeve razlage, niti vsebine prošnjega zapisa, ki se nedvoumno nanaša na drugo osebo. Zapis je prošnja vojvodi bližnje osebe, ki Boga očitno prosi, da naj bi opiti vojvoda ne bil robavs.

Glede na stvarne podatke so v oceni nedokazane trditve, ki ne opravičujejo sklepa uglednega slovenista, da "vsebina ni znanstvena pač pa šarlatanska". Avtor ocene se ne drži načela, ki ga sam navaja: »Vsaka znanost ima svoje spoznavne metode, s katerimi skladno s pravili logike spoznava resnico«. Strinjam pa se z avtorjem ocene, da se navede moja strokovna usmeritev magistra gradbenih znanosti, saj je razvidno izrazito pomanjkanje slovenskega jezikoslovnega preučevanja praizvorov našega jezika. Ob tem je značilno razbiranje prastarih zapisov, saj klinopisa ni razbral jezikoslovec, starogrško pisavo linear B pa je dešifriral z objavo leta 1952 arhitekt.

Ocenjevalec očitno spregleda najpomembnejše navedeno dejstvo, da velelniški koreni vrvn, drdn, trtn, krkn, mrmn, prpn, šršn, zrzn, brbn in grgn niso latinski niti grški niti romanski niti germanski, poleg tega pa so še danes razumljvi vsakemu, tudi manj izobraženemu Slovencu. Negativna ocena ob tem, da avtor ocene ne navede niti enega stvarnega jezikovnega dokaza, istočasno pa spregleda bistveno vsebino članka v osrednjem ponavljalnem delu, ne opravičuje naziva znanstvene recenzije.

6. Sklep

Podrobna analiza Atestinskih tablic nam pokaže, da so bila dosedanja znanstvena dela v precejšnji meri nepopolna in v svojem bistvu zavajajoča, kar je lahko tudi posledica nepoznavanja slovanskih jezikov s strani neslovanskih avtorjev. Zelo verjetno pa so zavajajoči izsledki tudi posledica politično in kulturno neprijetne vsebine podanih kulturnih spomenikov za nekatera državna in narodna okolja, ki so si v preteklosti z lažjo in prisilo lastila ozemlja, kulturo in zgodovino drugih narodov in tega še danes nočejo priznati.

Analiza osrednjega dela, ki prav gotovo ni bil napisan brez znane vsebine, jasno kaže na izvorno povezavo venetščine s sedanjimi slovanskimi jeziki, zato ni moč zanikati njenega vpliva na razvoj praslovanščine in s tem tudi na oblikovanje zlasti zahodnih slovanskih jezikov. Rezultat analize je tako prepričljiv, da so dosedanja uvrščanja venetščine v kentumsko skupino ali celo med italske neslovanske jezike ovržena. Osrednji del teh kulturnih spomenikov ima v slovanskih jezikih nedvoumno razpoznavno vsebino, medtem ko v sedanjih romanskih in germanskih jezikih ter v antičnih jezikih grščini in latinščini nima nikakršnega pomena.

Tudi ostali deli teh izjemnih pisnih kulturnih spomenikov imajo razumljiv pomen v slovanskih jezikih in so prav tako popolnoma brez pomena v drugih jezikih. Analiza navedenih zapisov odkriva jezikovne, kulturne, verske in občestvene značilnosti življenskega okolja tistega časa in podaja primerjavo s sedanjostjo in z današnjimi evropskimi in antičnimi jeziki. Rezultati podane analize ne dopuščajo več znanstvenega zavračanja Venetov kot naših, slovenskih jezikovnih in kulturnih prednikov.

Slovenščina je najbolj zahodni ohranjeni slovanski jezik, ki ima izjemno bogato raznolikost v številnih narečjih. Slovenščina je sicer sorodna s slovanskimi jeziki, vendar je pradavni ostanek venetske jezikovne skupine, enako kot lužiška sorbščina. Oba jezika imata dvojino in mnoge arhaične značilnosti, kar priča o njunem pred indoevropskem poreklu.

Očitno je, da bo treba velik del evropske zgodovine napisati na novo, z opustitvijo bajke o prihodu Slovanov v 6. stoletju na izpraznjeno ozemlje propadlega rimskega imperija, saj so Veneti že pred razcvetom rimske države kulturno in poselitveno obvladovali večji del osrednje Evrope. O staroselcih Venetih, naših davnih prednikih, pričajo tudi mnogi toponimi in drugi arheološki in jezikovni dokazi, ki pa niso zajeti v pričujoči analizi.

7. Literatura

1.                    L. Prosdocimi, G. Fogolari, I Veneti antichi. Lingua e cultura, Padova 1988

2.                    G. B. Pellegrini, A. L. Prosdocimi, La lingua Venetica I-II, Padova 1967

3.                    M. Leujeune, Manual de la langue vénète, Heidelberg 1974

4.                    M. Bor, J. Šavli, I. Tomažič, Veneti naši davni predniki, založba I. Tomažič, Dunaj, Ljubljana 1990.

5.                    D. Kaplja, Razvozlana skrivnost – Slovenetski napisi v Italiji na tablicah izpred 2300 let, Nedeljski dnevnik 6.10.1996.

6.                    I. Tomažič, Slovenci Kdo smo? Od kdaj in odkod izviramo, samozaložba Dunaj, Ljubljana 1999.

7.                    I. Tomažič, V nova slovenska obzorja z Veneti v Evropi 2000, samozaložba Dunaj-Ljubljana 2000.

8.                    Predavanje p. I. Tomažiča v organizaciji Univerzitetnega znanstvenega foruma dne 27.02.1997 v dvorani Vič z naslovom Čudovit spomenik naših prednikov.

9.                    V. Vodopivec, Venetske Atestinske tablice so praslovanski molitveni zapisi, Nedeljski dnevnik 13.07.1997.

10.                 B. Grafenauer, dodatek o avtohtonističnih teorijah, v: P. Diakon, Zgodovina Langobardov, Obzorja, Maribor 1988, str 376 do 422.

11.                 Slovar slovenskega knjižnega jezika, SAZU, DZS, Ljubljana 1994.

12.                 R. Škrlj, Angleško-slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1965.

13.                 F. Tomšič, Nemško-slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1970.

14.                 J. Pretnar, J. Kotnik, Francosko-slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1969.

15.                 J. Kotnik, Italijansko-slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1986.

16.                 A. Dokler, Grško-slovenski slovar, Knezoškofijski zavod sv. Stanislava, Ljubljana 1915.

17.                 F. Bradač, Latinsko-slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1955.

18.                 J. Jurančič, Srbskohrvatsko-slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1986.

19.                 Arheo 10/1990, Slovensko arheološko društvo, Ljubljana 1990.

20.                 I. Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, Mohorjeva družba, Znanstvena knjižnica, Celje 1973.

21.                 I. Tomažič, Z Veneti v novi čas, samozaložba Dunaj, Ljubljana 1990.

22.                 M. Bor, J. Šavli, I. Tomažič, Etruščani in Veneti, založba I. Tomažič Dunaj 1995.

Abstract

Atestine tables stem from the town Atestino, today Este in northern Italy near Padova and they are kept in Museo Nazionale Atestino. They are the best-preserved written culture reminder of Venets, which reflects the way of thinking, the activity, and religion of Venets, who have had already formed their cult and community patterns, which remained as a written source. The Atestine tables have the same structure of writing and similar contents enabling a suitable comparison and a legitimate deduction about the life in that time. Atestine tables with their language, religious and sociologic message bear witness of the high culture of our ancient ancestors, the Veneti. From the great number of Atestine tables I selected the most complete and the best preserved ones, Es 23, Es 24, Es 25, and Es 26. All of them have four essential parts: the entry part, the repetition part,  the appeal part, the sorrow part, which is simultaneously an exceptional writing record of grammar forms of that time. Based on good knowledge of Slovenian language and dialects, the content is clear, the more when using also other Slavic and the Old Slavic language. Especially interesting is the repetition part, which is completely understandable to Slovenes, while in Romanic and Germanic languages as well as in Latin and Old Greek it presents only a group of consonants. The analysis of these Atestine tables indicates that previous reading of them was not correct (cf. B. Grafenauer - in Comments to the History of Langobards of Paul Diacon). The mistakes, which may be the consequence of carelessness or made intentionally to prevent the understanding with help of Slavic languages, can be noticed.